Arhiv

 

Medijsko pokritje EPK – pričakovana skoraj katastrofa

 

»Opažam izjemno občutljivost za omembe v tujih medijih, čeprav mene vsaj toliko skrbijo domači mediji. Kako naj sploh spremljajo in vrednotijo megaprogram EPK, če se tako skromno odzivajo na kulturno produkcijo v običajnih razmerah? Zelo redke so gledališke kritike, glasbenih kritik skoraj ni, isto velja za likovno dogajanje, leposlovje je deležno pozornosti le po osebnih afinitetah, isto velja za znanstvene simpozije. Kulturne redakcije, kjer sploh obstajajo, se po številčnosti niti od daleč ne morejo primerjati s športnimi, v Mariboru pa se jim sedaj dogaja celoletna 'olimpijada'. Prireditve zato ostajajo brez medijskega odmeva, kar za javnost pomeni, da so zanič. Ni mi znan podatek, koliko slovenskih kulturnih novinarjev ali redakcij poroča še za tuje medije, kar je ob takih priložnostih običajno, če so dovolj kakovostni,« komentira dogajanje na (inter)nacionalnem medijskem parketu namestnik predsednika Sveta zavoda Maribor 2012, predsednik Zavoda za visoko šolstvo mag. Franci Pivec, ki je organizacijsko sodeloval tudi v pripravi ustanovitve Univerze v Mariboru.

 

Pa ja ne, da nekdo ugotavlja, da je bilo medijsko pokrivanje kulturnih dogodkov v Mariboru nenavadno šibko in podhranjeno že doslej? In da se istega boji za v prihodnje v tem letu? Le kako je do tega prišlo in zakaj mnogi stanja niso zaznali? Kdo je »zamočil« in kdaj? Je takšno skrbno negovano izhodišče medijev v teh krajih? Zofijini smo o tem veliko povedali, žal med redkimi. Pivec nam zdaj pritrjuje. Le kdo bi se želel zameriti novinarjem, tem odločevalcem o biti in ne biti? Na enem izmed javnih srečanj o medijskem pokrivanju kulture v Mariboru, na katerega ni prišel noben novinar, beremo o zaključkih, ki sem jih povzel takole:

 

Vprašanja, ki smo jih na burni okrogli mizi odpirali, so bila: kdo je kriv, da medijskih najav ni, zakaj se razpravi o tem mediji izmikajo in od kod izvira splošna apatija pred kulturnim? Katere tipe kulture prizadane? Na kakšen način so mediji sami oblikovalci novih (vedno bolj instantnih in izpraznjenih) kulturnih praks in mentalitete kulturnih potrošnikov, saj postaja očitno, da nekaj velja za kulturno, spet nekaj drugega ne? Ločeno vprašanje je, zakaj se novinarji ne odzivajo na taka povabila in kažejo popolno indiferenco tam, kjer ne gre za čaščeno »visoko kulturo« in umetnost ter katere konceptualne uredniške in novinarske poglede gojijo.

 

Skratka, kulturna produkcija v mestu sploh ni (nujno) prepoznana kot takšna. To že v štartu prepreči medijsko pokritje kulture – kadar ta pač ni »prava«.  Prava so npr. trenutno »malo vas je, malo, pičkice« na uličnih stripih o Violah. V Večeru, recimo,  je najava dogodka dobila status prvega filtra ne le iz razloga, da česa ni treba najaviti v napovedniku, če ni šelestenja cekinčkov, ampak ker potem seveda novinarjem niti ni treba priti na prireditev. Na ta način se, hote ali nehote, godi filtracija. Kultura je brezplačna, toda zgolj informativna najava obvestila o tem plačljiva – majhen paradoks. Kaj naj potem storijo npr. producenti izobraževalnih in vzgojnih projektov, ki merijo na najširšo javnost že po naravi svojih ciljev? Kaj naj storijo tisti, ki namesto imenu dajejo prostor kvaliteti, namesto sofistiki dobrim argumentom, mediji pa se pretežno odzivajo le na prvo? Kulturni uredniki in novinarji so storili prav vse, da so vzpostavili stanje skoraj katastrofe, ki se utegne pokazati ob pokrivanju dogodkov EPK. Veliko dobre kulture se obeta, toda kaj, ko ljudje ne bodo vedeli, zakaj in kako, da o postrecepciji v obliki recenzij ne govorimo! Da je EPK onemogočila normalen razvoj majhnih društev v mestu, ki bodo obtičala v blatu? Tudi na to sem s kolegi v prazno opozarjal med prvimi.

 

Skratka: če niti v predepekajevski fazi ni bilo kapacitet medijskega pokritja, seveda kvalitetnejših producentov (da bi se spregledi dogajali nalašč in »ad hominem« v našem primeru, tj. Zofijinih, bi bilo seveda grobo natolcevanje), kako bi bile lahko potem razmere v celoletni »olimpiadi« dogodkov, kot temu pravi Pivec, kaj boljše? Statistike običajno ne lažejo. Npr. kulturni novinar Dela se ni uspel udeležiti nobene od več kot 260 prireditev v naši režiji, kakor smo to očitali že v recentni polemiki v Delu po tistem, ko nas je navzlic temu dejstvu celo uspel sramotiti zaradi kritik EPK. Podobno velja za marsikaterega kulturnega novinarja Večera. Recimo da smo navzlic intenzivnem in ekstenzivnu pošiljanju vabil bili deležni obiska večerovca v kakih 10 primerih, torej v razmerju 1:26! Razočaranje nad odsotnostjo medijev je v Mariboru vsesplošno in ne zgolj kaprica tega ali onega kulturnika. In če res ni bilo ustreznih resursov in volje, kako bodo iste osebe zdaj nenadoma voljne in sposobne za spremljanje epekajevskih prireditev, v povprečju dodatnih pet na dan? Aha, za kvaliteto da si bodo vzeli čas? In če bo njihova pozornost usmerjena v EPK, kaj bo od medijskega pokritja ostalo za druge, sicer res maloštevilne, ki niso del prestolniškega programa. Še manj ali nič, domnevam.

 

Medijska pod-reprezentacija epekajevskih dogodkov, vsaj s strani lokalnih medijev, je zato povsem pričakovana in glede nje se ne bi smel nihče čuditi. In ni izraz nepripravljenosti na dogodek X, na »univerziado«, temveč stanje poprejšnjega lokalnega medijskega in siceršnjega avtarktičnega vase zapredenega duha. Še en dokaz, da Maribor za projekt EPK ni bil dorasel. Čuditi bi se morali ignoranci vseh pozivov in apelov, ko je bil še čas. Zdaj ga več ni in pomagati več ni mogoče. Pač take imamo – ignorantske in samozadostne kulturne novinarje. Ki jim ni težko reči in napisati, da nekateri pač ne sodijo na kulturo in popolnoma načrtno ignorirati sleherni dvom. Stanje mariborskega (kanglerjanskega) duha aktivno ustvarjajo isti medijski šerifi - neizpodbitno. Zato je dobro, da tisti, ki imajo dostop do medijev, vsaj zdaj opozarjajo na manko pokritja kulture tudi za nazaj, čeprav s funkcije namestnika predsednika zavoda EPK in šele ob priložnosti EPK. Ker morda bo potem kaj bolje leta 2013 in dalje. Za vse. Do takrat nekaterim ostaja »disidentska« drža na spletu, npr. na www.zofijini.net.

 

Boris Vezjak

 

 

 

 


Bookmark and Share