Arhiv

 

O MALEM MESTU, KI KAR NOČE ZRASTI

 

O mestecu, ki je izgubilo duha

Pravijo, da je Maribor umirajoče mesto. Da je to mesto včasih imelo duha. Da je živelo. Pravijo tudi, da ves kapital odteka v »belo Ljubljano«, oziroma, da bolj malo priteče na štajerski konec. Kaj še pravijo? Da so v Ljubljani najboljše službe in visoke plače, da so tam možnosti, da se tam pač dogaja, da tam si lahko nekaj in ne nič itd. Skratka, pravijo, da Ljubljana živi in da Maribor le životari. Toda, namen tega razmisleka ni, da bi jokali nad našim ubogim mestom in kritizirali našo državo, ki sliši na ime Ljubljana. Prav nasprotno: smejali se bomo našemu mestu, ker ne vidi, kako si tudi samo pušča kri, in kritizirali bomo tiste, ki z občutkom izgnanosti odhajajo životarit drugam, in nato tožijo o svojem brezdomstvu.

 

O državi, ki bi naj bila vsega kriva

Nekoč je država gradila tovarne in velike stanovanjske bloke ob njih. Nekoč je država usmerjala izobraževanje, seveda v smer svojih tovarn. Če kdo ni imel službe, je lahko upravičeno s prstom pokazal proti Beogradu, češ, niste zgradili tovarne na pravem mestu in ne dovolj velike. Toda takrat so bili preveč kratkovidni. Vsa drva so pokurili že oktobra, nato pa je prišla huda zima. In prst se je, spet upravičeno, zavihtel proti Beogradu: Zebe nas! In danes ta prst, že kar iz navade, išče in najde svojo tarčo: Ljubljana, ti si kriva! Pozabljamo pa, da država danes ni to, kar je bila nekoč. V Ljubljani sedijo ljudje, ki smo jih sami tja poslali, študiramo smeri, ki smo jih sami izbrali, ustanavljamo firme, kakršne želimo in kjer jih želimo. Država, kot jo poznamo iz starih časov, je vse manjša, in vse bolj smo to, kar smo si od nekdaj želeli, država ljudi. To pa pomeni, da bo moral prst obrnit smer in potrkati na lastna prsa.

 

O študentih, ki kupujejo enosmerne vozovnice. O službah, ki naj bi padale z neba. In o institucijah, ki naj bi nastajale kar same od sebe.

Prazno mesto ni mesto; v kolikor je lepo in zanimivo za turiste, je lahko kvečjemu le muzej. Ja, Maribor bi lahko bil muzej. Toda mi hočemo mesto, zato moramo tistim, ki morda tega še ne vedo, povedati, da obstajajo tudi povratne karte. Jasno je, da je za mladega človeka zelo pametno, da za nekaj časa odide: študirat, delat, si nabirat izkušnje, pogledat svet; ne le v Ljubljano, ampak tudi preko meje. In če se kje na poti zaljubi v neko mesto (ali v nekem mestu), potem pač naj ostane. Saj ima zadosten razlog. Bolj se mi zdijo problematični tisti, ki ždijo v Ljubljani in godrnjajo, kako bi raje živeli v »totem svojem Maribori«, kako bi se vrnili, pa jih doma nič pametnega ne čaka. Ja, mladi študent, a tebi še vedno mama posteljo postilja? Kaj pa bi te moralo čakati? Služba, hiška z belo ograjo in cuckom in veliko priložnosti za zabavo? Toda vse to je na ljudeh, da ustvarijo. V začaranem krogu se vrtimo, če mislimo, da je življenje samo nekaj, v kar pademo. Sami si ga napravimo. Maribor je mrtev, ker ljudje, ki bi ga morali vedno znova delati živega, odhajajo. In najbolj smešno od vsega je to, da tudi v Ljubljani ni ravno nevemkakšnih bajnih služb in možnosti. Ljubljana je že tako natlačena s povzpetniki, da hodijo drug po drugem. Tudi če se ti uspe prebiti k vrhu, karkoli že naj bi to bilo, prideš tja že ves pregažen in premečkan. Tudi v Ljubljani diplomiranci strežejo po kafičih, v prepričanju, da, če že ne delaš nič pametnega, je bolje, da to počneš v »velikem mestu«.

 

Zakaj je Ljubljana mesto večjih možnosti? Ker je tam sedež države in torej vse večje državne službe? Pa saj si menda vsi ne želimo prav teh služb? Ker so tam višje plače? Pa saj je tudi življenje tam dražje. Pravijo, da v Ljubljani so vsaj neke službe, pri nas jih pa sploh ni. Ampak zanimivo je, kako po okoliških krajih na štajerskem koncu iščejo učitelje in zdravnike in še mnoge profile, a nihče noče delati v nekih »zakotnih« krajih. Vsi se smatrajo za preveč kvalificirane za »na kmete«. Toda, kako je lahko nekdo preveč kvalificiran za neko delo? To je samozaslepljenost in nadutost. Igra elitizma. Pravijo, da v Mariboru ni prostora za humaniste. Če pa pogledamo, kje so humanisti zaposljeni v Ljubljani, potem lahko vidimo, da večinoma delajo v raznih institucijah, ki niso bile ustanovljene neposredno od države, temveč so postopoma nastajale v zadnjih letih; in nastale niso kar same od sebe, temveč so jih ustanovili prav mladi ljudje. Ne samo Ljubljančani, ampak mladi iz vseh koncev, ki so po študiju »pač« ostali tam. In lahko bi se »pač« vrnili v svoj kraj in vso tisto energijo vložili v to, da bi se tudi v malih krajih rodile razno razne institucije.

 

Ugovarjali boste: kaj pa denar, ki se vedno zatakne na Trojanah? Prvič, večina teh nevladnih organizacij, društev, zvez, zavodov, kulturnih institucij itd. je tudi tam morala začeti iz nič. Država do nikogar ni ravno radodarna. In drugič, poleg državne blagajne obstajajo še mnogi drugi viri, danes predvsem razne evropske fondacije: ta denar se ne bo zataknil na Trojanah, ker sploh ne bo šel čez Trojane. In spet boste rekli: pa saj gre vse po vezah. A, če študiraš v Ljubljani in si ustvariš neke veze, jih potegni do Maribora; če pa si vez ne ustvariš, potem ti tudi v Ljubljani ne bo lahko. In spet: kaj pa sponzorji; tam so, tu jih ni. Na to lahko povemo dvoje: prvič, tu ne bo velikih firm, potencialnih sponzorjev, če jih bodo vsi ustanavljali v Ljubljani; ker tam je pač več možnosti za uspeh… In se vrtimo v krogu… In drugič, večina dobrih sponzorjev so velike firme, ki pokrivajo celotno državo in ne zgolj ljubljansko regijo. Z malodušjem jih ne bomo pritegnili v Maribor.

  

O ljudeh, ki so podedovali žalovanje

Rekli boste: življenje ni tako preprosto, ta spis je naiven. Pa mislim prav nasprotno. Ta spis je zelo realen. Govori le o tem, da šest miljard ljudi ne more jesti pri isti skledi. In da velika mesta niso nujno veliko vredna, in mala malo. In da v malih mestih ne živijo samo zarukanci in zapečkarji. In da zahodni svet mlademu človeku sporoča jasno napotilo: Znajdi se! Išči kanele, išči informacije, išči sredstva, gnjavi ministrstva, gnjavi občinske urade. Ni razloga, da ne bi mogle tudi pri nas zaživeti razne institucije, da se ne bi mogle ustvariti nove službe. Ne misliti, da mladega človeka v Ljubljani po končanem faksu čaka kreativna redna zaposlitev. Čaka ga vse prej zgolj operativna in neredna služba, in seveda visoka najemnina. Ne misliti, da je sosedov kruh kaj boljši.

 

Seveda se razume, da je Maribor včasih v veliki meri temeljil na lokalni industriji in nato doživel velikansko izgubo. In da se je takratna depresija prenesla tudi na mlade. Ampak jasno je, da jokanje in stokanje nič ne prinese. Imaš pač dve možnosti: ali greš s trebuhom za kruhom po svetu ali pa si doma spečeš svoj kolaček. Nobena varianta ni bistveno lažja od druge.

 

Karolina Babič

objavljeno z dovoljenjem radia MARŠ  - 95,9 MhZ in www.radiomars.si


 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane