Arhiv

 

»Levica malo drugače«

 

Kakšna so bila moja pričakovanja pred letošnjim poletnim kampom Levica malo drugače?

 

V resnici prav nič dramatična, pričakoval sem prijetno druženje v morskem ambientu Portoroža, spoznavanje novih in zanimivih ljudi, nemara celo kanček bolj jasno idejo o tem kaj naj bi ta čudna zver, po imenu levica sploh bila.

 

Verjemite mi dobil sem vse to in še mnogo več. V enem tednu se je v peklenskem tempu zvrstila množica predavanj, okroglih miz, debat, pivskih večerov, piknikov na prostem, poštene doze morskega zraka in kroničnega manjka spanca, vse skupaj pa je bilo začinjeno z nepogrešljivim smehom, ki je bil skozi ves teden naš zvesti spremljevalec. V celem tednu se je izmenjalo čez petinpetdeset udeležencev, med katerimi smo imeli vsak po svoje izdelana mnenja o tematikah katere smo poskušali obravnavati. Kaj točno naj bi levica sploh bila seveda nismo izvedeli, vsem skupaj pa je postalo jasno, da gre za izredno kompleksen in večplasten pojem, ki nima enoznačnih odgovorov.

 

Naš 5. tradicionalni poletni kamp, ki smo ga letos že drugič zapored organizirali s kulturološkim društvom Kult.co je tako razkril, da o kakšni definiciji levega oziroma levice ne more biti govora, a resnici na ljubo to niti ni bil naš namen. Precej bolj zanimivo je bilo opazovati vso pestrost, da ne rečem, kar mavričnost gibanj, miselnih tradicij in iniciativ ter akterjev, ki jih lahko vsaj ohlapno stlačimo pod lev del političnega horizonta. Nadvse zanimivo je razmišljati o tem kaj imata skupnega, denimo prof. Debenjak, ki nam je predaval o tem zakaj je danes še zmeraj vredno brati Marxa ter recimo prof. Zadnikar, ki je govoril o mirovništvu in osvobodilnih praksah latinoameriških gibanj. Gre za nepremostljivi prepad med t.i. staro in novo levico, ki ju če rečemo skupaj z Althusserjem, o katerem nam je predaval Gal Kirn, ločuje epistemološki rez ali pa gre za dve miselni in praktični tradiciji, ki lahko druga drugi marsikaj povesta?

 

Sploh vemo, kaj naj bi danes tako zelo opevana avtonomija medijev pomenila? S tem neposrednim vprašanjem nas je izzvala Sandra Bašić Hrvatin in kaj hitro smo ugotovili, da navkljub temu, da smo se vsi strinjali, da je avtonomija dobra stvar za katero se velja boriti in jo ohranjati, nihče od nas ni imel popolnoma jasne ideje kako na področju medijev v praksi in teoriji definirati ta termin. Po vrhunskem predavanju je tako ostala nerazrešena dilema, ki je vsakomur dala misliti. Podobno kot v Platonovih dialogih, ki se vsi po vrsti končujejo v aporiji - zadregi, ki ne ponuja jasnih odgovorov ter bralca sili k dodatnemu razmisleku in prespraševanju.

 

Kako zelo nasprotujoče so si ideje in akterji na levici je najbolj očitno pokazala okrogla miza Parlamentarna levica v Sloveniji, na kateri so nastopili predstavniki Socialnih demokratov, Liberalnih demokratov ter društva Zares. Nemara bi bilo bolj primerno poimenovanje okrogle mize, kar Parlamentarna leva sredina v Sloveniji.  

 

Nihče od prisotnih predstavnikov se namreč ni izrekel za levega, temveč je bila vsem ljubša opredelitev za levo sredino, nekateri pa prisegajo celo na preseganje t.i. blokovske delitve na levo in desno ter iščejo prostor za novo politiko.

 

Prav razlika med visoko politiko in civilno družbo je bila najbolj očitna. Med tem, ko ena stran poskuša čim bolj učinkovito opozarjati na nekatere v oči bijoče probleme naše družbe, se zdi da druga koleba med tem ali sploh je levica ali ne, ter si želi na vse pretege presegati nekaj, kar v resnici ni pametno presegati - parlamentarno demokracijo namreč.

 

Dejansko se zdi, da so neartikuliranost, neoprijemljivost ter neopredeljenost najvišje vrednote sodobne parlamentarne levice v Sloveniji, ki se ne želi zameriti nikomur, ter s tem seveda tudi ne more koristiti nikomur. Vlado Miheljak v svoji kolumni Točno opoldne (Dnevnik, 18.7.2007), lepo zapiše, da nas poskušajo prepričati: »…da strankarska kompeticija ni sprejemljiva, da artikulirane (politične) vrednote niso zaželene. Da je idealen kandidat tisti, ki nič ne vidi , nič ne sliši, nič ne reče.«

 

Bolj pereče kot to, da parlamentarna levica ni dovolj leva oziroma si to ne upa biti, pa je bilo  spoznanje, da še zmeraj nima odgovorov na nekatera ključna vprašanja, ki tarejo vse prebivalce Slovenije, navkljub temu, da ne spadajo v klasični kanon levih tematik.

 

Gre za teme kot so visoka stopnja samomorilnosti, nizka stopnja rodnosti ter zelo zaprta priseljenska politika, če pod vsem skupaj potegnemo črto gre za izrazito nejasno predvsem pa nevzdržno demografsko politiko.

 

Tovrstna vprašanja pa dejansko presegajo blokovske delitve saj njihove posledice zadevajo ljudi ne glede na njihovo politično prepričanje.

 

Zato bi se veljalo vprašati - si želimo živeti v družbi, ki bo temeljila na ožanju pravic večine za večje blagostanje manjšine ali pa je bolje, da se podamo po precej bolj naporni poti, ki od nas terja poglobljeni razmislek ter radikalno novo opredelitev družbenih horizontov.

 

Tega, da bi na levici v bližnji prihodnosti zmanjkalo tematik za vročekrvne polemike, se tako nikakor ni bati.

 

Anej Korsika

Polituss

 

Slike iz tabora

 

 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane