Bonbonček 5

Labodji spev plavajočih pečenk

V Butaliji so živeli dolgo in srečno. Med sabo so se ljubili in kregali, a na koncu so spore vendarle zgladili. Življenje je teklo nemoteno, dokler se nekega dne v državo ni privlekla kuga. In seveda se je vse začelo tam, kje se mora. V totem mestu, žarišču kužnosti in mentalne nehigiene. Ker Butalci v Butaliji niso čisto enaki: nekateri bolj zvesto butajo skalco, drugi manj. Nekateri se hitreje utrudijo, drugi kasneje. Zato ni čudnega, da je tiste v Mariboru najprej dohitela kazen. Ko je mimo priplaval mrtev labod po Dravi, so se zdrznili. In se spomnili na tiste lepe čase, ko smo labode jedli. Iz Drave. In za nameček še račke. Mariborčani so tedaj množično romali na piknike ob reki. S sabo so vzeli kruh, pa malce dračja za podkurit. Hitro so nabrusili nože in vilice, potem pa se lotili dela. Ko so lovili race in labode, so eni čofotali in se pošteno namočili. Drugi so bili bolj premeteni in so perjat z zvijačo zvlekli na suho, potem pa – hop po njej. Kakšne pol urice za ogenj in kosilo je bilo pripravljeno in želodčki polni.

Aj, so to bili lepi časi. Nanje v spomin sem si izrezal o tem agencijsko vestičko. Nostalgično. Tako smo nekega lepega dne tistega leta 2000, na prvi dan leta, prebrali tole solze privabljajočo novico:

Mariborske race so preživele silvestrsko noč (11:38)

Maribor, 1. januarja (STA) - Na obalah reke Drave in v mariborskem mestnem parku goji podjetje Florina male pernate živali, ki so Mariborčanom, še zlasti tistim najmlajšim, močno prirasle k srcu. V minulem desetletju, ko je Maribor in njegovo širšo okolico zajela gospodarska in socialna kriza, zaradi katere je ostalo brez dela preko 30.000 delavcev, je ob novoletnih praznikih izginila marsikatera "mestna gos", pred leti pa je v silvestrski noči izginil neznano kam celo velik labod, iz katerega se da pripraviti prvovrstno pečenko.

Ob prehodu v leto 2000 se kaj takšnega ni zgodilo, saj vse mariborske race in labodi še vedno veselo plavajo v mrzli dravski vodi ter radostno sprejemajo novoletne darove v obliki solatnih listov in starega kruha, ki jim jih prinašajo mariborski malčki. Mariborski gospodarski analitiki pa na osnovi vsega tega sklepajo, da so se gospodarske razmere v mestu končno začele izboljševati, in da se mariborskemu gospodarstvu obetajo boljši časi.

Kako je torej s plavajočimi pečenkami leta 2005? Če pustimo ob strani srhljivo zgodbo o tem, kako so Butalci enega konca deželice z lahkoto pripisali toliko ljubosumja gastronomskim užitkom tistih na drugem koncu? Češ, poglejte, v Mariboru se mastijo kar naravnost iz Drave! Kot kaže, jih bo tek minil! Kajti kot je ista agencija STA javila včeraj, po novem po Dravi plavajo mrtvi labodi. Je to kakšna gastronomska sabotaža? Ne vemo še, če je sum na virus ptičje gripe že potrjen, toda nek drug sum je s tem že padel. Namreč o tem, da bodo Mariborčani po novem račke in labode pustili pri miru. Ali rečeno še bolje: da jim preostanek Butalije o več ne bo hotel ali mogel pripisovati kuharskih nakan. In gospodarski analitiki v Butaliji ne bodo več z dravskega mostu z lističem v roki mogli ugotavljati, da se razmere v Mariboru le izboljšujejo. Dokaz temu, hitro in enostavno opazen že s Starega mostu, ki bi pravil, da bojda že nekaj časa vse račke v Dravi mirno čofotajo v neokrnjenem številu, bo zdaj drugačen. In morebiti bolj srhljiv. Šteli bomo kadavre.

In tako so v Butaliji zamislili, kaj bi zdaj storili. Ko je državo zajela kuga. In so na koncu vseeno rekli, da ne bodo odnehali. Da bodo še butali. In rabutali. Pač pa bodo race in labode pustili zaenkrat pri miru. Butn, butn, butn, je odmevalo. In niso se utrudili.