Arhiv

 

»Nesmrtne« misli Srečka Kosovela

 

Nekaj odlomkov iz Kosovelovega predavanja »Kriza«, v Ljubljani, novembra 1925


»Vse torej čaka umetnika. Umetnik prihaja na majhnem osličku, ki noče naprej. (No, ta osliček ima prav.) Pa ga umetnik razjaha in izpregovori: »Preslavno občinstvo šentflorjansko! Veliko sem hodil po svetu, veliko sem čul o vas. […] Čul sem, da se je mnogo izpremenilo, odkar sem odšel. Da imate univerzo, sem čul, in dve gledališči v Ljubljani, da prirejate koncerte in igrate marionete. […] Z vsem spoštovanjem govori tujina o vas. ´Majhen narod´ govore v tujini, ´toda veliko strank!´ O veliki bodočosti šepeče tujina, kajti vse stranke delajo za narodov blagor. […]


In ljubljanski župan odgovarja: »Nisem to, kar sem, ali poglejte, kdo izmed nas je to, kar naj bi po svojih sposobnostih bil? Zato sem to, kar nisem. […]

 

Zastopnik univerze nastopi in ga pozdravlja: »[…] Ne, gospod umetnik, ne, gospoda: univerza ni političen faktor. Univerza je znanstven inštitut, ki objektivno raziskuje – o – in v dnevne borbe se ne meša […].«

 

Za ploskanjem in živio klici nastopi višji glavar slovenskega narodnega in slovenskega obmejnega gledališča […]: »Gospod umetnik! Najprvo pozdrav. In oprostite, da sem tako pozen, veste, računi, računi… Ti obračuni! […] Veste, pravijo, da smo v krizi, ali ves svet je v krizi, zakaj bi ne bilo slovensko gledališče, ki je ogledalo sveta? Evropa je v krizi, človeštvo je v krizi in – o – o – o – naše finance so v krizi. Veste naše gledališče je umetnostni zavod, državni umetnostni zavod. Veste, je strogo nadstrankarski, nepolitičen in vas pozdravlja, pozdravlja. […]«

 

Umetnik si pogladi črne lase in črno brado in izpregovori: »Prav nič vam ne zamerim, da nimate župana, da ne razpišete volitev. To so postranske stvari, gospoda. Ampak mi ni prav, da se vsevprek opravičujete. […] Ali ne čutite tega svetlikanja? Ali ne čutite gibanja množic? Novo človečanstvo vstaja. Kaj, če prihaja iz nižin! Ponižano je bilo. Kaj, če prihaja iz dna! Oskrunjeno je bilo. Kaj, če prihaja z nevihto in strelami! Tlačeno je bilo (Kosovel 1977, 16-19).«

 

Nekaj odlomkov iz Kosovelovega predavanja »Umetnost in proletarec«, v Zagorju, februarja 1926


»Predavalnice, gledališča, koncertne dvorane – vse je svetlo razsvetljeno, vse živahno; na tisoče ljudi posluša predavanja, koncerte, gledališke predstave.


Po teh gledališčih, po teh koncertnih dvoranah, po teh predavalnicah bo vsakdo lahko opazil, da manjka glavni sestavni del človeške družbe: proletariat. Proletarec, ki mora opravljati v družbi najtežja in najpožrtvovalnejša dela, proletarec, na čigar ramah tako rekoč slone vsi kulturni narodi, proletariat, ki s svojim trdim in težkim delom pospešuje razvoj kulture, ta proletariat je postal popolnoma odrezan od kulturnih pridobitev človeške družbe.

 

Gledališče in koncertna dvorana, oboje je postalo le predpravica zgornjih desettisočev in kultura je postala hote ali nehote, pa vendar logično po vseh zakonih odvisnosti človeške družbe, razredna kultura. […]


Kapitalisti, bogataši in buržoazija, vsi ti pa ne podpirajo umetnosti iz kakšnih človeških idealnih nagibov, recimo, iz tega nagiba, da bi umetnik lahko njene podpore živel svobodno in ustvarjal umetnine resnici in svojemu prepričanju na ljubo. Njihov cilj je drugačen; kakor so se polastili proizvajalnih sredstev materialne kulture, recimo, tvornic, bank, borz, veleposestev, tako si hočejo osvojiti kapitalisti tudi proizvajalna sredstva duševne kulture, umetnike, znanstvenike, iznajditelje, pisatelje itd. To se pravi zasužnjiti si hočejo ne samo ročne delavce, marveč tudi intelektualce.


Umetnik in znanstvenik sta v sodobni družbi brezpravna, izpostavljena trpljenju, stradanju in umiranju. In ker je vsakemu resničnemu umetniku svobodno izpovedovanje svojih spoznanj najvišja dolžnost, zato je tudi vsak resničen umetnik postavljen pred alternativo: služiti ali resnici ali buržoaziji.


Resnica pa slove tako: vsak človek je dolžan delati, toda zato, ker je dolžan delati, toda zato, ker je dolžan delati in ker dela, zato ima pravico živeti in uživati vse dobrine, ki jih je pridobila človeška družba v teku razvoja. Ali krajše rečeno: če je moja dolžnost delati, je moja pravica živeti.


Tega pa kapitalisti, lastniki veleposestev, delničarji tovarniških družb, člani borz nočejo priznati. Oni hočejo, da bi proletariat sicer delal in tlačanil, uživali pa bi oni. Oni hočejo, da bi bil proletarec stroj, ki bi jim ustvarjal sredstva za čim lažje življenje. Zato izdajajo celo kopo časopisov in revij, da ustvarjajo sebi prijazno javno mnenje ter da govorijo odkrito ali prikrito, da je tako prav, da mora delavec delati, gospodar pa uživati.


A danes se je tudi proletarec osvestil. Zavedel se je, da njegovo delo ustvarja življenjske pogoje družbe, da, spoznal je celo, da njegovo delo prispeva k najneobhodnejšim potrebam človeškega življenja. Zavedel se je, da na podlagi svojega dela lahko zahteva prav take življenjske pravice kakor oni, ki preživijo vse svoje življenje po kavarnah, barih, bordelih in zabaviščih in včasih niti z mezincem ne ganejo za svoje življenjske potrebe.


Zato se je organiziral in sprejel razredni boj v svoj življenjski program […]. Ta razredni boj daje proletarcu življenjsko silo in življenjski program. Ali brez dovoda duševne kulture ostane ta razredni boj kakor neprižgana luč, ki ne more razsvetljevati kaosa vsakdanjih borb.

 

Ta luč je umetnost in znanost. […]


Buržoazija si je osvojila vse kulturne zavode in tudi usužnjila umetnike. Skušala jim je vzeti svobodno mnenje na ta način, da je razglasila parolo: umetnost zaradi umetnosti. Na ta način je hotela povedati: »Umetnik ne zanimaj se za to, kaj se godi v življenju, ali je to pošteno ali ne, pravično ali krivično, marveč piši, piši, umetnost zaradi umetnosti.« S tem pa je odrezala umetnika od življenja, oddaljila ga je od pravrelca vsake umetnosti. Umetniki so se izgubljali v artističnih igračkarijah in pozabili, da je pravi smisel v umetnosti za človeka. S tem, da so razglašali geslo umetnost zaradi umetnosti, so samo nezavedno služili zgornjim desettisočem, ki so na ta način previdno izvojevali zmago, da so ubranili resničnosti vstop v umetnost.


A razkol družbe, ki je nastal z vedno hujšim oddaljevanjem delavcev od parazitov, je ustvaril nove pogoje za rast in ustvarjanje umetnika, naložil je umetniku novo nalogo upodabljati življenje iz resničnosti, prenašati to resnično v umetnostno obliko, oblikovati to resničnost v umetnost. […] Prišel je čas, ko je umetnik sam postal ogrožen v svojih najelementarnejših človeških pravicah, in ta čas se je umetnik prebudil in spoznal, da tudi njemu ovirajo besedo, kadar hoče govoriti po svojem prepričanju, zvest samo brezobzirnemu spoznanju, da mora umetnik govoriti resnico, ne pa lagati. Zato se je priključil onemu gibanju, ki se ravno tako bori za popolno svobodo človeka, za popolne pravice človeka in ki se bori z razrednim bojem za brezrazredno družbo, ki bo ustvarila take življenjske pogoje, da sploh ne bo potrebno še poudarjati, da zasluži vsak delavec svoje življenjske pravice, ampak ko bo veljajo: vsak človek je delavec, vsak delavec je človek.


Za tega človeka, ki ne bo delal za izkoriščevalske in niti za le za svoje egoistične namene, marveč ki bo delal zato, ker živi, in živel zato, ker bo delal, misli sodobni umetnik, kadar pravi: umetnost za človeka (Kosovel 1977, 21-24). […]

 

»Ako govorimo o propadu Evrope, mislimo na propad razpadajočega kapitalizma, ki sicer še skuša z vsemi sredstvi kraljevati po Evropi, ki pa bo kakor vsaka krivica moral v teku let propasti. Tako je tudi razumeti mojo pesem: »Ekstaza smrti«.


Že prej sem omenil, da je kapitalizem ustvaril bogato duševno kulturo. Samo po sebi pa je razumljivo, da je ni razdelil proletariatu. Naloga proletariata, naloga slehernega proletarca pa je, da te duševne kulture ne prezira, marveč se skuša z njo obogatiti in da bo z njeno pomočjo na podlagi lastnih življenjskih sil ustvarjal novo proletarsko, človečansko kulturo, kulturo, ki se ne bo porajala iz krvi sužnjev, ampak iz veselja do dela in življenja, iz veselja svobodnih ljudi. […]


Če si gospodje kapitalisti ustanavljajo: društvo ljubiteljev športnih psov, društvo ptičarjev, društvo za proslavitev jubilejev, in s tem dokazujejo svojo nezrelost in nepripravljenost v sodobnosti in bodočnosti, potem si moramo mi ustanavljati kulturnobojne organizacije, ki bodo izraz našega stremljenja in našega dela za neizprosno borbo s starim, odmirajočim kapitalističnim svetom. (Kosovel 1977, 28-9).«

 

Srečko Kosovel (1904-1926)

 

Izbral in pripravil Andrej Adam

 

Vir: Kosovel, S., Ocvirk, A. Zbrano delo. Državna založba Slovenije. 1977

 

Napotilo

http://old.radiostudent.si/article.php?sid=3446

 

 

 

 


Bookmark and Share