Arhiv

 

Kako nas poneumljajo

 

V drugi letošnji številki revije Der Spiegel se naslovni prispevek ukvarja z blagovno znamko Google. Temeljna skrb avtorjev prispevka obravnava vse večjo ogroženost dobesedno vsakršne zasebnosti, ki jo predstavlja množično zbiranje, hranjenje in povezovanje ter obdelava podatkov o vsakem uporabniku. Za sedaj so te vseobsegajoče zbirke podatkov namenjene predvsem ali izključno temu, da Google vedno bolj, vedno boljše in vedno bolj vsestransko uresničuje svoj cilj: popolna ponudba praktično vseh informacij, ki bi jih katerikoli uporabnik njegovih storitev lahko kadarkoli in kjerkoli potreboval.

V navedenem članku je tudi nekaj opozoril. Zlasti o tem, da se vsi ti podatki zbirajo povsod, nahajajo pa se na tleh ZDA. In so že zaradi tega fizičnega dejstva podrejeni tamkajšnji zakonodaji in niso dolžni upoštevati zakonodaj o ravnanju z zbirkami osebnih podatkov in njihovem varovanju držav, katerih državljani so kot posamezniki predmet teh in tako zbranih podatkov. Posebej je poudarjena nemoč Googla, da bi se uprl uporabi teh zbirk in njihovi nadaljnji uporabi v primeru, da bi administracija ZDA to zahtevala od njih na temelju zloglasnega Patriot Act. Tega lahko brez slabe vesti pojmujemo kot nadgradnjo nekdanjega prav tako zloglasnega 133. člena jugoslovanskega kazenskega zakonika. S čimer seveda niso povedali nič drugega, da velika nevarnost uporabe oziroma zlorabe tako kompleksnih podatkovnih baz že obstaja tudi v okoljih, ki vsaj verbalno prisegajo na človeške pravice in demokracijo. In, da so ti sistemi že zaradi načina svojega delovanja skrajno ranljivi. Omogočajo namreč legalni in legitimni prevzem oblasti takšnih, žal vse bolj številčnih skupin, ki s človeškimi pravicami in demokracijo nimajo prav nič skupnega.

Ob tem pa članek iz Spiegla zanemarja drugo obliko nevarnosti za človeka in človeštvo. Poneumljanje!

Google pri tem seveda ni ne edini ne glavni dejavnik. Omenjan je predvsem zato, ker je najuspešneje in najbolj celovito združil in uporabil sodobno komunikacijsko tehnologijo.

Vendar: že navigacijski sistemi, ki so po eni strani zelo koristni, nas po drugi poneumljajo. Skoraj vsak si lahko privošči bodisi samostojno GPS napravo bodisi žepni telefon z vgrajeno navigacijsko funkcijo. To pa, med drugim, pomeni, da svojih potovanj ni več potrebno načrtovati. Zadostuje, da je določen cilj. In žepni navigacijski pripomoček te bo brez napak, izogibajoč se prometnim zastojem, vodil do tja. Potovanja, ki so bila doslej sestavljena iz poti in cilja, so izgubila čar poti. Človeštvu imanentna lenoba, zlasti na miselnem področju, je s to napravico dobila velikansko oporo: zakaj bi se mučili z načrtovanjem, preučevanjem zemljevidov, iskanjem prenočišč, gostiln in muzejev, če pa ti vsak tak koristen podatek sproti posreduje tvoj žepni potovalni agent.

 

Googlova specialnost je inovativna propaganda (ki je tudi njegov glavni razlog za sestavljanje zgoraj omenjenih podatkovnih zbirk o vsem in vsakomer).  Temeljna zamisel te propagande je ugajanje potencialnim kupcem: le-te je potrebno obveščati le o tistem, kar potrebujejo ali si želijo. Da bi to dosegli, mora Google kajpak poznati navade, potrebe in želje svojih uporabnikov. To doseže z analiziranjem podatkov, ki mu jih vsak njegov uporabnik prostovoljno sporoča že s tem, ko uporablja njegove vsestranske spletne storitve.

Tako lahko Google malodane vsakomur nudi informacijo o najbližji in najugodnejši ponudbi prav tistega, kar recimo popotnik pravkar potrebuje.

Internet v povezavi z mobitelom namreč na temelju zbranih podatkov ne pove le tega, kdo je uporabnik in kakšne so njegove splošne navade in želje, ampak tudi to, kje se ta uporabnik v trenutku, ko uporablja ta internet, nahaja.

Zakaj bi nekdo, ki se je odločil obiskati recimo Pariz in je ugotovil, da potrebuje nove čevlje, iskal ustrezno prodajalno s čevlji? Zadostuje namreč, da v s spletom povezanim mobilnikom vtipka  »čevlji« in nemudoma bo dobil kopico oglasov za čevlje. In to ne katere koli čevlje od koder koli, ampak izključno tiste, ki prodajajo čevlje v Parizu. In spet ne kjerkoli v Parizu, ampak le od tistih dveh, treh prodajaln, ki so v neposredni bližini iščočega. Le kje je ostal čar nakupovanja, povezan z iskanjem prodajaln? A zanemarimo čar. Kje je ostal miselni trud, povezan z iskanjem prodajalne z ustrezno ponudbo in sprejemljivimi cenami? Možgani so očitno potrebni le še za tipkanje!

 

Morda zveni vse to preveč pesimistično in marsikdo bo porekel češ da bomo prav zaradi tega, ker naše razmišljanje ne bo več obremenjeno z banalnostmi lahko temeljiteje razmišljali o pomembnejših zadevah. Vendar temu najverjetneje ni tako. Naša celotna vzgoja, tako doma kot v vrtcih, šolah in na univerzah, v službah in družbah je usmerjena v oblikovanje čim manj razmišljajočih individuumov, odvisnih od svojih služb in zato podrejenih  svojim šefom. Ti imajo svoje šefe, ki pri svojih podrejenih prav tako ne cenijo prevelike samostojnosti. In tako naprej.

Če nam torej razmišljanje ne bo več potrebno niti v vsakdanjostih, v poklicu pa tako ali tako nikoli ni bilo preveč cenjeno – zakaj bi potem sploh še kdo naprezal ostanke svojih možganov?

Mar ni veliko udobneje biti priden. In neumen. Zlasti, če ti k temu pripomore cenena in vsestranska tehnologija.

 

Branko Gerlič

 

 

 

 


Bookmark and Share