Arhiv

 

Bonbonček 18

Horuk v pacifizem

 

Butalcem zares ni bilo težko. Živeli so v miru, živeli so mirno, v izobilju pameti in gospodarske rasti.  In so se spomnili, da bi mir lahko tudi izvažali, če že drugega ne morejo. Ne z mirovniki, kar z vojaki. S tem, da bi druge inštruirali, kako naj se borijo. Pacifizem po butalsko, so temu rekli. Tem, ki jim to ni bilo jasno, so zadevo modro pojasnili. Recimo takole: če nekdo drži štango, ko drugi vlamlja, ta pač ne more biti kriv za vlom. Ne, ta je le pazil, da drugi, ki vlamlja, ne bi padel. Skrbel je za  njegovo zdravje! Modro in pošteno!

 

Seveda so bili Butalci navdušeni nad izvažanjem miru. Odlična zadeva, gospodarsko prosperitetna. Vključujemo se v globalne procese, je dahnil butalski premier. In so rekli: dajmo, dajmo povečati izvoz! Dajmo to narediti z našimi vojaki. Naj druge inštruirajo, kako se boriti. Naj naša mlada butalska država prispeva k miru! Pravo poslanstvo, so ugotovili in zato sklenili, da najdejo štiri prostovoljce, da jih pošljejo v Irak. V Bagdad. In je major  vprašal vojake: »Povejte mi, kako se obnašate, ko vaš nadrejeni častnik reče: »Prostovoljci, korak naprej!«. In so butalski vojaki dejali: «Stopimo vstran, da lahko prostovoljci stopijo naprej!«

 

Za Butalce je bilo vedno prostora. Čeprav je bilo nekaj upora. Nekaterim ni bilo vseeno. Da gre za pomoč pri okupaciji Iraka, so rekli. Da smo proameriški. Da smo na listi koalicije voljnih. Minister za zunanje butalske zadeve je zabentil. Kako, da spreminjamo politiko do Iraka? Saj je vendar ne. »Slovenija ne sodeluje v koaliciji za Irak, ne pošilja vojakov v Irak in ne namerava pošiljati vojakov v Irak.« Je dahnil zunanji minister. Taisti. Ali če hočete: isti. Januarja 2005. Nič hudega, vmes je pozabil. Sicer pa, so se potem nadvse modro spomnili, saj jih ne pošiljamo! Sploh ne gremo v vojno. Pošiljamo jih v mirovno operacijo! In ne pošiljamo vojake, temveč mirovnike! Inštruktorje. Velika razlika!

 

Butalci so bili nadvse srečni nad pojasnilom. Tiste, ki jih to ni prepričalo, so poskušali z drugim argumentom. Pa so rekli: vsega je kriva prejšnja vlada, mi le izpolnjujemo njihove obljube! Oni so nas v to potunkali, to moramo storiti. Moramo sodelovati v mirovni operaciji. Sicer bomo nekredibilni in neverodostojni. Uh, kako so bili jezni. Ker tega oni sploh ne želijo, to delajo pod prisilo. Oni ne bi v Irak. Da bi vtis bil močnejši, se je zunanji minister butalski še zahvalil prejšnjemu premieru: hvala vam, gospod premier, da to lahko počnemo! Hvaležni smo vam. Ker kaj je lepšega kot delati pod prisilo! Hvala, da ste nas potunkali. V užitek nam je!

 

Spet drugi so bili navzlic takšni osebni sreči še vedno besni na tiste, ki jih niti to pojasnilo ni pomirilo. Ki se kar nekaj upirajo. In so dejali v en glas: vi že lahko imate drugačno mnenje. Vi ste že lahko proti. To je legitimno, je dejal premier. In kar on pravi, drži kot pribito. Drži? Zelo drži! A so takoj pristavili: toda vi ste vendar nedržavotvorni! Vi, ki imate drugačne mnenje, sram vas bodi. Pljuvate po naši državi, pljuvate po nas. In tako se je zgodilo, da je bilo legitimno imeti nedržavotvorno mnenje. Drugačno mnenje že, ampak malce te bomo popljuvali! Joj, so bili nekateri Butalci jezni.  Saj ti v resnici sploh ne dovolijo imeti drugačnega mnenja!

 

Zato jih je premier še malce pomiril. Mediji posvečajo preveč pozornosti temu Iraku, je dejal lani. Poročajo o vsaki bombi tam doli. Medijska pozornost Butalcev je pretirana. Sramotna. Le kam pljujejo naši mediji? Potem pa se je spomnil: Slovenija se mora vključiti v globalne procese. To zahteva tudi od nas, da nekaj storimo. Ne moremo kar stati križem rok in gledati, kako tam doli ljudje umirajo, je zavzdihnil obrambni minister butalski. Pojdimo tja dol, pomagajmo, so mu pritrdili. Pa so spet drugi Butalci dejali: kako zdaj, naj poročamo o Iraku ali ne? Je to del globalnih procesov ali ni? Bodite tiho, vi novinarji, so zavpili drugi. Preveč sprašujete. Preveč mislite s svojo glavo. Zdaj bo vse drugače, zdaj je RTV naša: boste že počasi uvideli, kako se tem rečem streže. In so drugi dejali: no, pa počakajmo. Bomo počakali. A nam prej pojasnite, zakaj je butalska vlada odločitev o napotitvi sprejela tajno. Brez razprave, brez komunikacije. Brez državnega zbora butalskega?

 

Nič hudega, je pojasnil premier. S tem smo si prihranili kakšen teden nepotrebnega govoričenja in upiranja. Butalci so bili zadovoljni nad zanimivo mislijo. Seveda, prihranimo si čas s tistimi, ki se ne strinjajo z nami! Z vsakim oslom pa res ni treba razpravljati o senci! Mi vemo, mi znamo! Kaj bi o tem razpravljali! In to zadostuje, so ugotovili po daljšem premisleku.

 

Tako so bili Butalci veseli in končno ter zares pomirjeni. Ne le, da bodo pomagali pri miru, pri globalnih procesih, še kakšno zabeljeno misel so se pri tem naučili. Recimo: kdor ni z nami, je proti državi. Hura, kako res! Hura, kako resnično, so pritrjevali. In kdor uporablja razum, je proti sebi! Še bolj res, so si bili složni Butalci. Le kdo je tako moder, da bi se strinjal s sabo? Nihče. Vse takšne težave nastopijo, če vklopiš možgane. Že zdrava pamet pa pravi, da je najboljše  ne imeti težav, biti s sabo v harmoniji!

 

Butalci so bili navdušeni. In znova je nastopil čas za terapijo. Po kozarcu rujnega in obilni večerji se prileže skalca. Zato so  pozno v noč marljivo butali vanjo, da so lahko bili lzjutraj čili in zdravi. Butn, butn, butn, je odmevalo. In niso se utrudili.

 


 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane