Arhiv

 

Fašizem versus komunizem

(dopolnilo prispevku Gorana Forbicija: Bolje bi bilo ne dobiti!)

 

Forbici sicer povsem pravilno opozarja na dejstvo, da sta nacizem in fašizem intenzivno izvajala zločinske dejavnosti že dolgo PRED začetkom vojne.

Vsaj fašisti tudi nad Slovenci, živečimi v času med obema velikima vojnama v Italiji. Poudarjam predvsem zato, ker naši demokratično izvoljeni, nadvse tolerantni in za »spravo« vneti politični veljaki po eni strani tako veselo in vehementno podpirajo sicer butaste, a glede na njihovo zgodovino celo razumljive estonske predloge. Seveda v soglasju s skrajno klerikalno usmerjenimi poljskimi velikaši!

Sočasno pa se ti naši isti veljaki nikoli niti ne spomnijo, da bi o teh predvojnih dogajanjih kaj pobarali naše zahodne sosede!

Nacifašistični pred- in med-vojni zločini so neprimerljivi s tistimi, ki so jih med in po vojni izvedli komunisti ali, bolje, stalinisti, tudi iz naslednjega razloga:

Nacifašisti so se lotili iztrebljanja celih skupin ljudi iz čisto preprostega razloga: ker so pač bili. Moteča in odvečna je bila že njihova gola eksistenca.

Stalinisti pa so vendarle izvrševali svoja krvava dejanja na osnovi dejavnosti, aktivnosti njihovih žrtev. Dejavnosti oziroma aktivnosti, za katere so, upravičeno ali ne, menili, da so dovolj nevarne; da v zadostnem obsegu ogrožajo doseganje zastavljenih ciljev skupine ljudi, segajočih po oblasti, da se je treba pred temi nevarnostmi zavarovati, pa četudi z zločini nad temi akterji.

Strinjam se sicer z mnenjem, da je zločin pač zločin. Ampak, o čemer pričajo tudi različne obsodbe, izrečene nad storilci  podobnih kaznivih dejanj, tudi namen, s katerim je bil kak zločin izvršen, praviloma kar krepko vpliva na oceno njegove »teže«.

Zlasti po tem vidiku torej nikakor ni mogoče enačiti nacifašističnih eskapad s poboji, ki so jih bodisi med vojno in zlasti po njej storili komunisti.

Nazorski sopotnik Ljudmile Novak, Janez Juhant, v delu Sto let katoliškega družbenega nauka leta 1994 izjavlja, da Cerkev priznava nacizmu upoštevanje avtonomije osebe, lastninskih odnosov in gospodarskega reda, medtem ko marksizem vse to sistematično in nasilno postavlja na glavo[1].

Na te slavospeve nacizmu ni mogoče pristati.

Nacizem, kakor tudi njegov predhodnik fašizem, niti pomotoma nista upoštevala avtonomije osebe, še manj tudi v tedanjem italijanskem in nemškem pravu reguliranih lastninskih odnosov (oziroma sta za potrebe dereguliranja lastninskih odnosov in za deavtonomizacijo osebne integritete ekspresno prilagajala njuno »zakonodajo«; vsekakor veliko hitreje in učinkoviteje, kot je to uspelo kateri koli varianti komunistično-stalinističnih sistemov). Je pa takšna interpretacija dogajanj v tistem času in prostoru razumljiva pri ljudeh, ki se še dandanes opredeljujejo za fašistično ali za nacistično ideologijo in že s tem dokazujejo, da tako nacizem kot fašizem še vedno obstajata[2].

 

Branko Gerlič


 


[1] Povzeto po: Dragan Petrovec KAZEN BREZ ZLOČINA, LJ 1998
[2] Rastko Močnik EXTRAVAGANTIA II: KOLIKO FAŠIZMA? ISH LJ 1995

 

 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane