Arhiv

 

Dve resnici EPK. Odvisno, ali berete Dnevnik ali Delo

 

Potem in stranpotem medijske obravnave EPK je posvečena malodane polovica spletne strani Zofijini in EPK. O medijski obravnavi kritičnih opozoril v procesu »the making of EPK« in cenzuri skeptikov najbolj nazorno pričajo bedne novinarske diskvalifikacije proti Zofijinim, ki jih je uprizorilo Delo (tukaj in tukaj in tukaj).

 

Ker smo ravnokar uradno vstopili v Evropsko prestolnico kulture, navržimo zanimiv kontrast. Maksimalen. Je zaenkrat EPK zgodba o uspehu ali neuspehu? Dva nedavna panoptična zapisa o tem, predvsem o vlogi programskega direktorja, kažeta dve povsem različni zgodbi in dva pristopa. Vrednostne ocene puščam ob strani.  Prvega je prispeval Peter Rak v Delu: Portret tedna: programski direktor EPK Mitja Čander (14.1.2012). Drugega je spisal točno mesec nazaj Tomaž Klipšteter v Dnevniku: Evropska prestolnica katastrof (14. 12. 2011).

 

Primerjal sem zgolj nekatere poudarke iz obeh zapisov. In samo teh dveh. Pa si poglejmo ta maksimalen kontrast, ki bi nas moral vse po vrste zaskrbeti. Namreč: katera medijska prezentacija je tu prava? In kako je mogoče, da sta obe tako zelo rašomonsko različni? Obstajata dva projekta, obstajata dva programska direktorja? Če bo EPK resnica tega mesta, kaj ali kdo jo prezentira pravilno? Takole:

 

Katastrofični razplet EPK vs. sploh ne kaže slabo

 

Dnevnik: »V mariborski izkušnji so se občini najprej sesuli njeni infrastrukturni načrti, zdaj pa se je znašla tik pred plačilno nesposobnostjo in organizatorjem EPK dolguje že poldrugi milijon evrov. Vodstvena skupnost prestolnice se je zaradi pomanjkanja znanja in izkušenj znašla v krizi, v kateri projektu grozi katastrofični razplet.«

 

Delo: »Kako je Čander svojo nalogo opravil, bomo seveda lahko ocenjevali šele ob koncu leta, vendar mu za zdaj ne kaže slabo.«

 

Nesebična pomoč prijateljem vs. konsistentne odločitve v mejah tolerance

 

Dnevnik: »Poleg politike je Čander h koritu prestolnice spustil še čredo prijateljev in znancev. Dodelil jim je funkcije, projekte in - denar. Za svoje ravnanje, ki nekaterim diši po korupciji, je sprva imel na voljo prikladen argument: v tako kratkem času, kot ga je imel na razpolago, pač ni imel druge izbire, kakor nasloniti se na tiste, ki jih najbolje pozna.«

 

Delo: »Če človek lista po nekaj kilogramov težkem programskem katalogu EPK, najde tudi kar nekaj ne povsem konsistentnih odločitev pri odmeri denarja posameznim projektom, vendar so ta odstopanja, ki so seveda v avtonomni pristojnosti programskega direktorja, še v mejah tolerance.«

 

Nepotizem vs. uspešen karakter

 

Dnevnik: »Od lanskega oktobra je alfa samec kulturne prestolnice Mitja Čander. Na začetku je še bilo mogoče dopuščati možnost, da bo hudi časovni stiski navkljub s svojo politično spretnostjo in odlično spleteno mrežo poznanstev zmogel povezati vse skregane partnerje; predvsem državo in mariborsko občino. Taktika se mu ni izšla.«

 

Delo: »Čander se je pritiskom, ki so se manifestirali v obliki nerealnih megalomanskih infrastrukturnih in programskih načrtov ter finančnem lobiranju za posamezne projekte, ki so segali od zamer pa celo do groženj s fizičnim obračunom, dovolj elegantno izognil, pri tem pa sta mu verjetno pomagala tudi njegov karakter in identiteta, ki ni enoznačna.«

 

Politično dobrikanje vs. solidno zaokrožen akcijski načrt

 

Dnevnik: »Je pa programski direktor s svojim pristopom, s katerim je poskušal zadovoljiti (skoraj) vse vplivne in se ne zameriti nikomur, ustvaril razmere, v katerih so se v programu EPK znašli številni projekti, ki s kulturo nimajo veliko skupnega. Imajo pa podporo politike.«

 

Delo: »Čander je namreč »pesnik«, ki premore veliko bolj ali manj blage ironije, tvegane poteze so praviloma dobro premišljene ali pa se nevarnosti izogne z razorožujočo prostodušnostjo, pri iskanju navdiha se preveč ne zanaša na prišepetavanje muz, temveč predvsem na solidno zaokrožen akcijski načrt, domišljija pa je v tesni navezi z znanjem in empirično izkušnjo – to pa so že lastnosti, ki bi jih moral imeti vsak kulturni menedžer.«

 

Nacionalna sramota projekta vs. uspeh nestečajnega upravitelja

 

Dnevnik: »Evropska prestolnica kulture Maribor 2012 (EPK) je najprestižnejši kulturno-umetniški dogodek v zgodovini Slovenije. Namesto da bi smeli biti nanj ponosni, se vse bolj izrojeva v nacionalno sramoto.«

 

Delo: »Seveda ne nujno slabše, vendar ne kaže pozabiti, da je marsikdo v Mitji Čandru, ko so ga pred komaj nekaj meseci imenovali za programskega direktorja, videl zgolj prisilnega ali celo stečajnega upravitelja nasedlega projekta EPK. Izkazal se je za nekaj povsem drugega.«

 

Sfiženje koncepta vs. uspeh popolnega angažmaja

 

Dnevnik: »Mesec dni pred uradnim začetkom tega evropskega prestolovanja se programsko-finančni koncept seseda vase podobno klavrno, kot so se poprej sfižili vsi nujni infrastrukturni projekti EPK - nova Umetnostna galerija Maribor, Mariborska knjižnica, center Pekarna...«

 

Delo: »Morda je njegova uspešnost v vlogi programskega direktorja EPK uspešna prav zato, ker se je pripravljen popolnoma angažirati, ob tem pa ni tipičen menedžer, ki bi ga takšna funkcija povsem očarala in bi jo obravnaval kot svoje življenjsko poslanstvo. To dokazujeta tudi premieri filmskega in gledališkega projekta v tem tednu, katerih soavtor je bil.«

 

Boris Vezjak

 

 

 

 


Bookmark and Share