Arhiv

 

Kako ljubiti duhovnika, da bo prav?

 

Časi se spreminjajo in tudi visoko politiko na prvih straneh zamenjujejo druge teme. Vzemimo le en primer: Večer« je 2. avgusta 2004  na drugi strani poročal o novem bistroumnem vatikanskem dokumentu, ki kritizira feminizem, ker da ženske moške obravnavajo kot "sovražnike, ki jih je treba premagati". To je svojevrsten komentar k dogajanjem v semenišču Sankt Pöltna, kjer nekateri vodilni bogoslovci in semeniščniki verjamejo, da jih je treba ljubiti. Na isti strani, nekoliko nižje, smo lahko rekordno ažurno prebirali »Prejeli smo« slovenskega škofijskega kanclerja Janeza Lesnike, ki pojasnjuje nekatera napačno komentirana stališča o premestitvi župnika Marka Leve iz Šmarij pri Jelšah. Premestitev župnika je ob kritiki feminizma torej postala vroč kostanj za prve strani časopisov, podobno kot nedavni avstrijski pornografsko-pedofilski škandal. Imata avstrijski primer in slovenski protesti Šmarčanov proti premestitvi ljubega jim župnika kaj skupnega? Na površini ne dosti, nekaj pomembnega pa vendarle. Oba govorita o »ljubezni do duhovnika«, tisti telesni, prepovedani in tisti odkritosrčni, prijateljski. Še prej pa o zatohlosti cerkvenega razmisleka o tem, kaj da si verniki mislijo o njih, o samovšečnosti cerkvene oligarhije in njeni samozadostnosti. Oba jih odganjata proč, in to dobesedno.

Po homoseksualnem in pedofilskem razvratu v semenišču v St. Pöltnu se ne dogaja nič pretresljivega. Uvedena je preiskava, kriminalistična in vatikanska, toda pristojni, sicer skrajno konservativni škof Kurt Krenn, ki je okoli sebe zbiral ljudi enako dogmatičnega profila, ni odstopil in to tudi ne namerava. Vse pa kaže na to, da je za strastno življenje semeniščnikov še kako vedel in bil o njem tudi večkrat posvarjen, preden je prišlo do njegovega medijskega razkritja.  Avstrijski verniki zdaj množično izstopajo iz Cerkve, a to škofa  očitno preveč ne vznemirja. »Bi že moral odstopiti sam Bog, preden bom sam podvomil o pravilnosti moje poti" je njegovo izrečeno načelo, otipljivo nakazuječe, kdo mora, po njegovem seveda,  klečati pred kom. Ko so se v avstrijskem časopisju pojavile slike njegovega osebnega tajnika in obenem viceregensa, ki je skupaj z regensom in nekaj semeniščniki postal ovekovečen na fotografijah v strastnih seksualnih položajih, je to označil za »fantovske potegavščine«, vroče poljube na njih pa za »božične«. Moj Bog, si vzkliknili nekateri, kakšni morajo izgledati šele francoski!  Ni znano, kakšen je njegov komentar k deset tisočim najdenih fotografij, tudi  zlorabljenih fantkov in deklic, ali na govorice o pijanih orgijah z vpitjem nacističnih parol. A za obscenost takih stališč ni opravičila. Prej bi se morali vprašati, perverznost koga je tu večja: grešnikov ali tistega, ki jim daje potuho?  Krenn, med drugimi tudi povabljenec na obisk  papeža v Maribor, je dejansko sledil taktiki bostonskega kardinala Lawa, ki je desetletja prikrival dejanja duhovnika Geoghana (nekaj mesecev nazaj so ga v zaporu umorili). Ta naj bi bil v zadnjih 30 letih svojega delovanja zlorabil več kot 100 otrok. Pedofilija je v trenutnem avstrijskem primeru, če odmislimo epizode s kardinalom Groerjem, vojaerska, a zato nič manj kazniva. Kontroverzni dr. Slavoj Žižek, ki se zadnje čase iz svojih leninističnih razlogov, kakopak, navdušuje nad krščanstvom, se nekje hvali, da je bil s strani nemške duhovniške revije, specializirane za pridige, zaprošen za kakšen svoj članek. Takšna logika pozornosti se mu zdi zelo fina: »Če želite vzgojiti majhne deklice, pač zaprosite perverzneža, in to je podobno«, je njegova razlaga.

In če vzamemo Žižkove in Krennove besede zares, potem poglavitno vprašanje pač ni, kako se lahko dogajajo pregrešnosti (homoerotične igre) in kazniva dejanja (posedovanje pedofilskega materiala) za zidovi cerkva in semenišč. Ker nenazadnje homoseksualna praksa ni nobena perverzija. Zgražanje in obsodbe so, strogo vzeto, odveč. Pravi spraševalni izziv je v tem, kaj je na krščanski dogmatiki substancialno takšnega, da se nanjo lepijo pervertirani elementi obnašanja, pri čemer ti izhajajo iz nesorazmerja med krščanskim naukom in življenjsko prakso, med izrečeno ali pridigano besedo in stvarnostjo dejanj. Če namreč obstaja seksualna perverzija (v kar sicer večinoma ne dvomimo, a ji postavljamo različne meje), potem je ta univerzalna in gre le zato, da si razložimo, kje in zakaj je najdemo več kot drugje.

Medtem ko v sosednji Avstriji nekateri cerkveni krogi odganjajo vernike na posreden način, jih pri nas, v Mariboru, podijo dobesedno. Ker slovenska cerkvena praksa ni tako škandalozna (»Nikoli ne reci nikoli«, pravi dr. Ivan Štuhec) in so domači duhovniki in teologi bolj mojstri v čaščenju svojih primadon in ljubic, torej pravi in krepki heteroseksualci, se jih odganja na bolj originalne načine: z lažmi in loputanjem vrat. Najprej je bilo rečeno, da bo priljubljeni župnik Marko Leva po volji škofa premeščen, kar je prebudilo revolt krajanov. In potem preobrat: po besedah škofijskega kanclerja je kar sam prišel prosit za premestitev: »On sam je namreč prišel k škofu in se dogovoril za premestitev.« (Večer, 2.8.2004) Kdo torej laže: mariborski škof (»Tako sem se odločil. To je moja prva in zadnja beseda. Bog z vami!«), sam Marko Leva (»Moram in hočem se pokoriti volji škofa«) ali škofijski kancler? Ves medijski prah, ki se je dvignil ob napovedi njegovega odhoda, je Šmarčane nagnal, da so z avtobusom in gasilskim avtom odhiteli mariborskemu škofu Francu Krambergerju pokazat 1800 podpisov. Kaj so doživeli? Odganjanje. Sicer ne iz Cerkve, morebiti pa tudi. »Zelo nas je razočaral. Pričakovali bi, da se bo z nami pogovarjal na kulturen način, vendar nas je hladno zavrnil, češ da smo samo peščica ljudi, ki nič ne pomeni. Ko so prišli novinarji iz televizijske hiše, jih je dobesedno porinil skozi vrata. Ne morem verjeti, da se je spustil na tako nizko raven, saj je vendarle škof. Ponižal nas je!", je dejal eden od protestnikov. (Dnevnik, 31.7.2004)

Da imata Krennova in Krambergerjeva naduta neomajnost (tipa »moja beseda je prva in zadnja«) vsebinsko marsikaj skupnega, je težko spregledati. In da sta natanko razlog za nezadovoljstvo vernikov, tudi.  Koliko tega bi lahko škof Krenn popravil, ko bi se pokesal in stvari poimenoval s pravim imenom. In koliko tega bi lahko škof Kramberger izboljšal, ko bi se omehčal in enkrat prisluhnil ljudem. Vsakomur razumnemu se zdi dejanje vodstva mariborske škofije neskladno z načelom odprtosti in spoštovanja faranov. Še posebej, če je takšno njihovo (podpisano) večinsko stališče. Argument, da so premestitve župnikov nekaj nadvse običajnega, je privlečen za lase – ker kako je mogoče, da je prejšnji v Šmarju pri Jelšah, kot se pohvali škofijski kancler, služboval kar 36 let (1965-2001), vse do prihoda Leve, tega pa je treba po treh letih premestiti?

Zares smešno je gledati, kako Slovenska katoliška cerkev o moralnih in človeških dilemah molči natanko tedaj, ko ji to politično ne odgovarja. Primer popularnega župnika je zadnji v nizu: spomnimo zgolj na njen molk ob napadu na Irak, ali na sramotno paktiranje ob izbrisanih ali džamiji. Jo pa silno aktivno zanimajo lastniška, šolska in splošna politična vprašanja. Nastavlja se medijem, ko ji to ustreza, sicer jih poriva skozi vrata. Medtem ko se odkrito priduša, kako močno ji upada število duhovnikov, bi se veljalo zamisliti: koliko ji je sploh odkrito mar za svoje vernike?

 

Boris Vezjak


 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane