Arhiv

 

Bonbonček 49

Drevesni guč

 

Bliža se jesen in drevesa v Butaliji so počasi začela rumeneti. Pokrajina se je  obarvalai v čudovite rumene in rjavkaste barve. Pravi trenutek, da se Butalci vprašajo, kdo so in ozrejo okoli sebe, da najdejo stik z naravo. Rečeno, storjeno: pogledali so okoli sebe in ugotovili toliko lepega, dušo vznemirjajočega.  Recimo opazili so drevesa. In so rekli: ja čudno, da vas nismo prej opazili. Od kod ste se pa vzela? Kako ste kaj? Vam je lepo, tako kot nam?

 

Toda zgodilo se je, da so ljudje drevesa sekali. Saj veste, lesna industrija, pa zebe nas rado. Ljudje so bili ogorčeni, ko so drevesa padala. Prej sploh niso opazili. Ampak kadar ljudje sekajo drevesa, se v nas prebudi ljubezen do narave in takoj smo pripravljeni protestirati. Butalci niso bili nobena izjema. Zato so se odločili: navežimo pristen kontakt z njimi! Tudi ona morajo biti in živeti. In so rekli sami sebi: “Ali smo tudi pripravljeni videti drevesa in se pogovarjati z njimi, dokler spokojno stojijo globoko zakoreninjena in modra?” Konec citata. In so vprašali drevesa, ona pa nič. Kar molčala so. Hodili so okoli njih kot mačka okoli  vrele kaše. Nič ni pomagalo. Molčala so kot grob. In potem so rekli: seveda ne pomaga, ker ne postopamo pravilno.

 

Dolgo so tuhtali, potem pa se jim je le posvetilo. Podpredsednik gibalno razvojni je modro ugotovil: “Drevesu nič ne pomeni, če ga ljudje ogledujemo in se navdušujemo nad njegovo močjo in vrtoglavo višino. Pri tem ostajamo egoistično vpeti v svoje lastno mentalno mrežo. Drevo nas niti dojeti ne more, ker smo pogreznjeni v svoj lasten logično-čustveni svet.” Konec citata. Točno tako. Seveda, če drevesa ne rečejo “bu”, krivi smo sami. Odprimo se, so rekli Butalci. Presežimo lastne mreže razuma, osvobodimo se logike! Saj vendar imamo svojo pamet!

 

Želja je bila močna, zato niso odnehali. Pomislite, so prepričevali druge, kako so ta drevesa neskončno osamljena in zapuščena. Nihče ne stori nič zanje, nihče se niti z njimi ne pogovarja, nihče jim ne namenja naklonjenosti. Socialno so izolirana. Verbalno prezirana. Ker se jim ne odpremo. V nas tiči problem, ne njih. “Drevo občuti človeško pozornost šele, če mu vsaj za trenutek odpremo srce.” Konec citata. Točno tako. Odprimo srce drevesom, ne bodimo kot hlodi! Ne stojmo kot lipov bog! Storimo nekaj.

 

Spet drugi so rekli: to ni dovolj. Odpiranje srca ne zadostuje, čustven odnos ni dovolj. Postopati moramo celovito. Odpreti se moramo kot ljudje srca in na holističen način. Celovito. Umsko, logično, emocionalno. Zavzeti se moramo za komunikacijo z njimi. Tako je! Če drevesa ne govorijo, zato niso kriva ona! Krivi smo mi, ker se ne znamo z njimi pogovarjati. Če se ne rokujejo z nami, smo spet krivi mi! Butalci so malce tuhtali, potem pa le prikimali. Razlaga je dobra, so dejali. Povsem drži, rokujmo se z njimi, povejmo jim kaj lepega!

 

In potem so sledili podpredsedniku gibalno razvojnemu. Še posebej, ko jim je sporočil srečno vest: ”Drevesa so mi včeraj sporočila svojo željo, da se začnemo rokovati z njimi. Čas je da sklenemo prijateljstvo z civilizacijo dreves - dokler so drevesa še med nami.” Konec citata.

 

A ste videli, so vzkliknili Butalci. Ona hočejo z nami v kontakt! Kot smo ves čas trdili: ona mislijo, ona govorijo! Če ni to čisti dokaz, da so živa bitja kot mi. Potem so se zbrali pri stari lipi in končno sklenili, kako se jim približajo. Napisali so navodila za srečno srečanje Butalcev z njimi. Takole se berejo:

“Rokovanje z drevesom poteka takole:


• Stojiš nekaj korakov stran od drevesa in mu kažeš hrbet.
 

• Bodi v tem trenutku navzoč(a) v svojem srcu.


• Potem čez hrbet iztegneš roko proti drevesu in jo po potrebi (v svoji predstavi) podaljšaš za nekaj metrov.


• Tedaj boš začutil(a) dotik drevesa v svoji dlani. Doživljaj ga. Primerjaj ga s stiskom roke pri drugih vrstah dreves. Nazadnje se obrni k drevesu in se zahvali.”

 

Konec citata.

 

Butalci so navodila ponovili. Enkrat, dvakrat, trikrat. Drugi dan spet: prvič, drugič, tretjič. Stegovali so roke, da jih je že pošteno bolela. Podaljšali so jih za nekaj metrov in z njimi še nekaj dni hodili čez ramo, da so se mimoidoči čudili. Ubogi Butalci: svoje roke, podaljšane za nekaj metrov, so vlekli za sabo kot dete svoj voziček in jih zvečer, ko so legli spat, položili ne na eno, ampak kar tri nočne omarice. Zaradi njih so se težko umivali, z lahkoto pa so se lahko počohali po hrbtu. Pomagalo ni nič: drevesa se niso hotela rokovati. In tudi spregovoriti ne.

 

Ko so tega že imeli dovolj, so utrujeni zavili k svoji dragi. Ni jim ponujala roke, nič besed v pozdrav, toda na njenih grudih je bilo vedno tako zelo toplo. Zapodili so se vanjo, v butnskalco. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In ker so bili Butalci, pa še dolgih rok, se v njenem objemu niso prav nič utrudili.

 

(citati so vzeti iz spletne strani www.gibanje.org)

 

objavljeno z dovoljenjem radia MARŠ  - 95,9 MhZ in www.radiomars.si 

 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane