Arhiv

 

Bonbonček 31

Cenzura in oglasni prostor

 

Butalci so bili odločni, da prevzamejo medije v svoje roke. To ni prevzem, to je poslanstvo centriranja, so pojasnili. Mi delamo dobro. Mi hočemo naši dragi Sloveniji najboljše. Želimo ji demokracijo. Da bi ljudje končno svobodno zadihali. Naši mediji pa niso svobodni. Niso osvobojeni. Potrebno jim je pokazati, kako se svobodna diha. Zatorej: uravnotežimo jih. Centrirajmo. Pluralizirajmo!

 

V časopisni hiši Delo so nastavili dva prekaljena čistilca: Danila Slivnika in Petra Jančiča. In začelo se je čistiti. Kot je treba. Vsako hišo je treba pometati. Zakaj ne bi to počeli tudi v črni vdovi? Zakaj bi bila ona čistilna izjema? Le kdo nima rad reda in pogleda na čisto okolje? Rečeno, storjeno. Ko se je gospod Jančič odločil, da zamenja svojo ekipo, so Butalci prikimali: tako je prav. Vsak človek si mora izbrati sodelavce, s katerimi dela. Normalno. Zelo normalno in običajno. A novinarji Dela se niso dali. Ni se jim zdelo tako normalno, da jih bodo počistili. In ko je Jančič želel zamenjati urednika Sobotne priloge Dela, famoznega Ervina Hladnika Milharčiča, so šli v zrak. To pa je že preveč, so rekli. Ob tem so opazili v njegovem ravnanju arogantno postopanje oblastnika in se strinjali: na Delu se izvajajo čistke. Tiste politične. Čistilne akcije. Butalci so bili zdaj jezni: saj vendar ne počnemo drugega kot da vam prinašamo svobodo. Kot Bush v Iraku! Vi ne poznate demokracije, mi pa žrtvujemo gore denarja in svojega časa, pa vojsko tudi, da bi to spoznali! Prav zares so bili jezni. Hočejo dobro Delu, tam zaposleni pa jim takole vračajo! Kdo ne bi bil jezen? Kdo ne bi bil slabe volje?

 

No, potem so Butalci dočakali. Jančičevo pojasnilo javnosti in Delovim novinarjem, zakaj bo zamenjal urednika priloge njihovega časopisa Dela. Tisto zadnjo razlago, ultimativno. Ki bo vse pojasnila. Vse zamolčano in ugibano. On razlaga stvari v kolumnah. Fino, pošteno in razvidno. Da lahko Butalci preberejo črno na belem. In še nekaj je moral Jančič pojasniti: zakaj v svojem časopisu niso smeli poročati o protestu svojega aktiva novinarjev, v katerem ti ugotavljajo, da so žrtev politične čistke. Aktiv je zavoljo tega Jančiča obtožil cenzure. Cel teden niso smeli poročati o tem, da štrajkajo. Da protestirajo. Da se zavzemajo za svojega urednika. A nič hudega. Jančič je to vse lepo razložil. Res je, je rekel. Nisem vam dovolil poročati. In potem dodal: »Odločil sem, da lahko v Delu svoje pisarije objavijo, če bodo plačali oglas, ker sem se hotel izogniti javnemu razčiščevanju internih stvari.« Konec citata.

 

Razumljivo in lepo povedano, so rekli Butalci. Kaj bi prali umazano perilo v javnosti! Naj plačajo pranje. Da je odgovorni posegel v avtonomijo novinarjev in preprečil namero svojih urednikov, da objavijo neko vsebino? Ne, to pa res ne drži. On ni nič preprečil, on je le postavil pogoje, pod katerimi lahko objavijo! Da je odgovorni urednik jasno priznal, da je kaj preprečil? Ne, ničesar ni priznal, on je le pojasnil, pošteno in korektno, pod katerimi pogoji lahko novinarji pišejo v svoj časopis. Ker vsega pa tudi ne morejo pisati, saj on odgovarja za njihovo pisanje! Dobro, dobro, so začudeno rekli nekateri. Toda kaj je s pogojem? Je na pogoju o plačevanju oglasa kaj spornega? Da lahko pišejo le, če plačajo oglasni prostor, ker njihovo pisanje šteje kot reklama? Da lahko novinarji Dela pišejo v Delo, če razvežejo mošnjičke? Dejstvo, da je ta informacija poročilo o zapisu ali izjavi aktiva novinarjev Dela, ne spremeni dejstva, da ne smejo pisati. To ni nobena cenzura, ne, so rekli Butalci. To ni  postopanje na lastno pest in v maniri zagnanega cenzorja. Ne, to je natolcevanje! Aktiv novinarjev je legitimno izvoljena instanca nekega časopisa, to že, ampak mora biti pod poveljstvom. Mora se pokoravati. Ne morejo se kar tako diskreditirati in razščiščevati interne stvari v javnosti. To pa res ne.  Pravilno je postopal, so rekli za Jančiča. Kaj se to pravi, da novinarji pišejo v svoj časopis zastonj take reči? In karkoli jim pride na pamet. Pa celo o nekih svojih pogledih na svojega kolega. Tega ne moremo dovoliti, so dahnili Butalci na oblasti. Kdo pa so, da imajo kar nek pogled. To je pa že preveč. In to delajo nam, ki smo pošteno hoteli uravnovesiti časopis! Nam pa, poštenjakom, očitajo, da politično žegnamo urednike in novinarje. Predrznost in nehvaležnost obenem!

 

Potem so se oglasili še drugi Butalci. In modro ugotovili: kaj pa Jančičeva kolumna? Ali tudi v njej avtor ne obračunava z internimi rečmi? A je tudi njegova kolumna oglasni prostor? Jo je plačal, bi jo moral plačati? Bo mogoče celo prejel honorar zanjo? Za kolumno? Butalci, ki bi morali na to odgovoriti, so se rahlo počohali po nosu, a vendarle zmogli pameten odgovor: nikakor ne. Jančič le odgovarja na očitke, on ne troši oglasnega prostora. Saj ste ga vendar vi prisilili v odgovarjanje. Če ne bi začeli s tem, ne bi o tem pisal v kolumni. Bog nam je priča! In tudi honorarja ne bo prejel. No, mogoče že. Razen tega: on je odgovorni. On lahko piše v Delo. Vi pa niste odgovorni. Vi ne smete. Razen tega ste neodgovorni. Jasno, če niste odgovorni.

 

In pika. Le kdo bi se mogel zoperstaviti teži teh argumentov? Butalci so bili zdaj nadvse ponosni, ker so nasprotnikom zavezali jezik. Zato so lahko, osvobojeni v globini svoje duše  in osvobojeni prek medijev, odšli pozdraviti Njo, ki jih je v hladni senci že nestprno pričakovala. Vzeli so zalet, da jo objamejo. Butn, butn, butn, je odmevalo pozno v noč. In ker so bili Butalci, se utrudili pač niso.

 

Citat je vzet iz Dela, 15. 4. 2006

 

objavljeno z dovoljenjem radia MARŠ  - 95,9 MhZ in www.radiomars.si 

 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane