Arhiv

 

Bonbonček 14

Butn, butn, da bo padel

 

V Butaliji je tudi zadnje tedne v letu življenje teklo gladko, hitro in kot po tirnicah. Ljudje so hiteli in bili veseli. Kako tudi ne bi bili, ko pa se je bližal radostni trenutek. Nekaj je v zraku, so zatrjevali. Nekaj mogočnega. Nekaj norega. Nekaj adventnega. Prav nič se niso sekirali, ko so jim pomrle vse ribice, ker je na škatli za hrano pisalo »hrani na suhem«. Od Miklavža do Božička so vzneseno hiteli od kraja do kraja, pa tu in tam malce negodovali zaradi prevelikega števila prometnih nesreč. Pa kaj bi bili oni krivi, če drugi hitro vozijo! Saj se vendar vedno tako mudi, v teh modernih časih. Zato je naša hitrost  čisto upravičena. Naglica in decembrska naglica je nekaj, kar je pozdravil tudi priznani teolog v Butaliji, dr. Drago Ocvirk. Takole se je razgovoril v svoji kolumni 23. decembra leta 2005 gospodovega: »Všeč mi je vse to decembrsko razpoloženje z nakupovalno mrzlico vred, ko se življenje pokaže v svoji zastonjskosti in prazničnosti ter zaslutimo, da je sleherni in vsi in vse neponovljiv in edinstven dar. Od Miklavža do božiča se takšno občutje stopnjuje. Kakor da bi se sleherni spravil s seboj in z drugimi, s svetom in z Bogom. Človek strmi nad čudežem življenja, globoko veselje nad življenjem preveva dušo in vzdušje med nami. In za Slovence véliki čudež na štefanovo: skoraj enoglasno so bili postavljeni temelji za samostojno Slovenijo - demokratično, pravno, socialno. Slovenije zelo lahko ne bi bilo in vendar je. Čudežni december: ko gre z zimo vse smrti naproti, se z Jezusovim rojstvom začenja življenje.«

 

In res, globoko veselje je bilo v zraku. In sreča in občutek božjega. Čudežni december, kot pravi Ocvirk, je rodil čudežne darove. In Butalci so bili srečni, ker jih je rodil zanje. Ker najprej je prišel Miklavž. In potem Hofer. Pa še Božiček. In zadnji teden v letu še dedek Mraz. Ljudje so nakupovali in se drenjali, da je bilo joj. Nič jim ni bilo hudo, če so stali pet ur v vrsti. Od polnoči dalje. To se spodobi za plemenitega Butalca! Saj so imeli s sabo šilce žganja. Za 20 jurjev pa se že splača! In nič niso negodovali, ker je bilo toliko drenja povsod naokoli. Saj vendar ni narobe malce postati v hipermarketu. In kupiti, kar si želiš! Je to greh, ko ti pa ponujajo tako ugodno!  Da ne govorimo o prihranku, čudovitem prihranku. Jurja, dva, tri! Čudovito, odlično, duha vznemirjajoče. Pa saj vendar tudi dr. Ocvirk pravi, da ga nakupovalna mrzlica  vznemirja. In ne kar tako, zaman: kaj ni lepo, da posvečamo takšno pozornost Njemu! Odrešeniku! In da ne bi slučajno v romarskih mestecih zaprli trgovin! Ker to bi bil pa res višek. Trgovine ob cerkvi so čudovito praktične. Kupiš in moliš, moliš, da poceni kupiš! Mar niso maksimarketi najboljše molilnice? In najbolj obiskane tudi!

 

Butalci so se strinjali, da je moliti čudovito. In stati v vrsti tudi. In se veseliti, rajati, žurati. Pa so se postavili pred druge molilnice, pred vrsto diskotek. Pod Lipo. Saj le lipa vendar nacionalni simbol. Simbol slovenske identitete. Je simbol združevanja in enotnosti. Pa še v času plebiscita! In res, so se postavili pred njo. Tisti mladi. Nič jih ni motilo, ker lastnik diskoteke ni imel dovoljenj. Tudi butalske policije ni nič motilo, ker so lastniku samo leto že 270 izrekli kazen. Tržne inšpektorje tudi ne! In državo še najmanj, ker jim je pubec dolgoval že 60 tolarskih milijončkov! Sosede? Tudi sosedov ni nič motilo, saj jim je lastnik vendar lepo plačal, da so tiho. Samo da se raja, samo da se umira! Da nas bog pokliče k sebi. In res se je umiralo. Žal. Zelo žal.

 

Kajti mladi Butalci so stali v vrsti pred diskoteko, da bi prišli vanjo zastonj. Do 22. ure. Ker kaj je lepšega kot nekaj dobiti zastonj! Drenjanje ni nobena ovira! Da se le ne plača! Da se le prišpara! In potem se je zgodilo, da so bili preveč zagreti. Da so vsi želeli pridi skozi tista nebeška vrata. Pa jim čuvar ni dovolil. In so se začeli prerivati. In so jih nekaj pohodili. Kot oni dan pri Hoferju. In so se nekateri drugi, bolj racionalni, drli: stoka, govedo! In so se drenjali dalje. Kot živali. Ker živali so čudovita bitja in od njih se marsikaj naučimo.

 

Pa se je zgodilo, da so jih zopet nekaj pohodili. Butalci hodijo po Butalcih. Takole, kot na cesti. V avtu. In takole kot pri Hoferju. In so bili vsi srečni. Naj živi veseli december, so vzklikali. Naj živi nakupovalna mrzlica, so dajali prav dr. Ocvirku! Naj živi naša potrošniška žilica, da čim več prišparamo, ko kupujemo, so se drli vsi v en glas. Pa kaj, ko so jih nekaj pohodili. Nekaj deklet. In nekaj drugih. Le kaj bi z njima, so se drli nekateri Butalci. In so jih drli slačit. Da vidijo, kako sta oblečeni. In kakšno spodnje perilo nosita. In sta še kar ležali. In ležali. Na mrazu. In umrli.

 

Joj, ko niso vedeli, naši Butalci. Nič niso vedeli. Kdo jih je slačil. In kakšne motive je pri tem imel. In kdo jih je pohodil. In zakaj. Glavno je priti noter, kjer se odvija glasba. In res se je odvijala. Ljudje so bili željni zabave. In zabavo so dobili. Do prihoda policije, ki je vse pokvarila. Stoka, ta policija, so bili jezni Butalci. Da prekinejo tako dobro zabavo. In stokasta država, ki ne poskrbi, da bi se lahko bolj fino  in bolj zastonj zabavali! Ker mi smo željni samo zabave, so prisegali.

 

A življenje je šlo dalje. Za nekatere. Tiste srečnejše. Butalci so razmišljali, kaj bi še lahko storili do novega leta. In so rekli: vzemimo petarde! Veselimo se! Pa so odšli v trgovine in nakupili pirotehnike. In v znak zadovoljstva metali naokoli vse, kar lahko poči. Saj je vendar novo leto! In še odrešenika čakamo, da bo žurka prava, so vzklikali. Vse do jutra. Ali vsaj do večera. Včasih, ko je padla noč, pa še prej, saj jih je mendranje drugih že dolgočasilo, so vendarle ostali zvesti svoji stari in neuničljivi navadi. Ko so imeli dovolj drenjanja, teptanja drugih, prerivanja, nakupovanja in petard, pa poročil o smrtnih nesrečah, so poskrbeli za svojo terapijo. Težko se ji je upreti, butnskalci. Čudovito trdi in mrzli. In Butalci so imeli takšno poslanstvo, ko jih čar butnskalce nikoli ni  pustil ravnodušne. In so se zakadili vanjo. Butn, butn, butn, je odmevalo dolgo v noč. In niso se utrudili.  


 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane