Arhiv

 

Brezplačnega kosila ni

 

Po svetu se že kar nekaj časa, pri nas v Sloveniji pa šele zadnjih nekaj let vse bolj uveljavljajo zamisli o stalnem prihodku slehernega člana konkretne skupnosti. Ta naj bi bil brezpogojen. To pomeni, da bi ga prejel vsak le zato, ker je pripadnik te skupnosti in zaradi ničesar drugega.

Ponekod, recimo na Aljaski, pa na nekaterih področjih Brazilije in Angole so celo že uvedli nekakšno obliko takšnega prihodka. In s tem zlasti tam, kjer so bile do uvedbe ene izmed oblik tovrstne solidarnosti socialne razmere skrajno neustrezne (omenjena področja v Braziliji in Angoli) naleteli na skoraj nepričakovano pozitivne posledice. Množice zaradi revščine povsem marginaliziranih, družbeno izločenih ljudi te oblike stalnih prihodkov niso sprejele kot miloščino. Nasprotno: prek tega dohodka in zaradi njega so našli nov smisel življenja. Dobili so nov polet in se začeli ukvarjati z različnimi dejavnostmi, ki so vse bolj ali manj družbeno koristne, zanje pa praviloma predstavljajo tudi možnost dodatnega zaslužka. In že s tem bistveno izboljšanje tako osebne življenjske ravni kot tudi občuten dvig kvalitete življenja celotne skupnosti.

 

Morda potemtakem ne bi bilo odveč, če bi o uvedbi takšne oblike ne socialne pomoči, ampak socializacijske podpore resneje razmislili tudi v našem okolju.

Uvedbo takšnega univerzalnega temeljnega dohodka ali, kot temu pravijo drugi, temeljnega državljanskega dohodka bi lahko v Sloveniji uvedli iz več povezanih razlogov in zaradi številnih povezanih pričakovanj.

Med najpomembnejšimi razlogi je gotovo vračanje družbenega pomena vsem tistim posameznikom, ki so predvsem zaradi še vedno ogrožajoče nas krize in posledične recesije izgubili službo. In z njo ne le vire preživljanja, ampak tudi vzpostavljene skupnostne vezi. Slednje je v okoljih vse večje individualizacije in vzporednega manjšanja kolektivne zavesti v mnogih primerih še mnogo večje zlo, kot pa je to izguba rednih prejemkov kot virov tako posameznikovega kot družinskega preživetja.

 

Takšni obliki stalnih, neodvisnih prejemkov vsakega prebivalca neke, v tem primeru naše skupnosti je najbolj znani zagovornik te zamisli, Nizozemec Van Parijs rekel »Brezplačno kosilo za vse« in tako tudi naslovil svojo knjigo, v kateri je to zamisel utemeljil in jo razložil.

Žal pa brezplačnega kosila ni. Tudi takšne stalne, od ničesar odvisne dohodke vsakogar, je treba od nekod plačati. Zbrati sredstva zanje. In to ne ravno skromna sredstva. Že v Sloveniji bi za ta namen morali letno zbrati več milijard evrov, kakor so to povedali že mnogi, med njimi tudi minister Mitja Gaspari v svojem intervjuju v Mladini. Teh milijard naše gospodarstvo ne bi moglo brez težav zbrati niti v njegovih najboljših časih, kaj šele sedaj, ko ga pestijo razmere, kakršne pač so.

 

Vendar v godlji, v kateri smo se znašli Slovenci, nismo le mi. V bolj ali manj enaki ali vsaj podobni so vsekakor tudi prebivalci ostalih držav članic Evropske Skupnosti. Seveda ne le oni, tudi prebivalci držav, ki niso članice te skupnosti, niso nič kaj na boljšem. Ampak v tem hipu smo upravičeno lahko nekoliko egoistični in razmišljamo predvsem o sebi. Ne o sebi kot Slovencih ampak o sebi kot pripadniki velike Evropske Skupnosti.

Tak, bodisi univerzalni temeljni dohodek bodisi temeljni državljanski dohodek (ime ni toliko pomembno, pomembna je vsebina!) bi brez dvoma spodbudil porajanje in rast skupnostne zavesti v vsej EU.

Pri tem pa se je kajpak potrebno zavedati dejstva, da je ta naša skupnost preprosto prevelika in preveč raznolika, da bi se lahko lotili reševanja tega vprašanja kar na vsem področju združene Evrope naenkrat.

Smotrno bi torej bilo, če bi Slovenija nase prevzela nalogo, da ob podpori in s sodelovanjem Evropske skupnosti uvede tak sistem kot vzorec.

Vzorec, ki bi v nekaj letih pokazal svoje prednosti. In, brez dvoma, tudi slabosti. Po teh nekaj, recimo petih letih bi ga uvedli v še nekaterih manjših državah članicah EU. Brez napak, odkritih že v Sloveniji.  Po nadaljnjih, recimo spet petih letih, bi ga uvedli še v drugih, nekoliko večjih članicah EU. Upoštevajoč slabosti, ki bi jih tak sistem pokazal v razmerah večjega števila kulturno bolj raznolikega števila prejemnikov.

In šele potem bi stalne nepogojne dohodke pričeli prejemati tudi vsi preostali prebivalci Evropske Skupnosti.

S tem bi dosegli več razvojnih ciljev: začetne težave financiranja bi nosilcu vzorčnega sistema pomagala reševati širša skupnost, zainteresirana za morebitno uvedbo takšnega sistema pri vseh svojih članicah.

Vzporedno bi lahko v vseh okoljih postopno izvajali družbene in gospodarske strukturne reforme, ki bi delovale tako v smeri krepitve družbenih vezi kot prilagajanja gospodarstva okoliščinam, kakršne vzpostavlja sedanja kriza z recesijo in na katere bo vsekakor vplival tudi način družbene organizacije, kakršno bo pomagala graditi tudi tako posameznikova kot, posledično, podjetniška svoboda prejemnikov teh stalnih, nepogojnih dohodkov. Ki jih bo kot svojo novo obliko družbene odgovornosti moralo kajpak zagotavljati prav gospodarstvo.

Slovenija kot vzorčno okolje bi bila potemtakem deležna tako finančne kot strokovne podpore svojega širšega, evropskega zaledja. Slednje pa bi se načrtno in postopno prilagajalo bodočim razmeram, katerih učinke bi ugotavljali sprva v Sloveniji, kasneje pa še v drugih državah, ki bi postopno prehajale na ta sistem.

In kosilo, samo na videz brezplačno za posameznika, bi bilo zlahka plačano od spet vzpostavljene skupnosti teh istih posameznikov.

 

Branko Gerlič

 

 

 

 


Bookmark and Share
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane