Arhiv

 

BOLTANSKI & CHIAPELLO VERSUS J. RIFKIN 

(Novi duh kapitalizma : konec dela)

 

Š(ola) P(olitične) P(ismenosti) je v okviru svoje dejavnosti predstavila dve knjigi, ki sta si v svojem izhodišču (paradigmah) diametralno nasprotni.

Pred časom je bil govor o »Koncu dela«, kakor ga argumentirano predvideva neortodoksni avtor Jeremy Rifkin, sedaj pa so bili udeleženci seznanjeni s tezami, ki jih v svoji knjigi »The new Spirit of Capitalism« enako argumentirano zagovarjata Boltanski in Chiapello.

 

V razpravi, ki je, kot je to na teh srečanjih v navadi, je bilo rečeno, da Rifkin pač še ni doumel tega »novega duha«, kakor ga pojmujejo in predstavljajo »nova« družboslovna dognanja in, da se je zato pač oklepal »starih« navad, po katerih ljudje pač hodimo v službo, namesto da bi se sprijaznil z novotarijami, kakršne so družbeno-poslovne mreže, v katerih si lahko slehernik najde svoj prostor v tem ali onem projektu oziroma, ki mu pomorejo, da po dovršenem projektu lahko brez večjih težav preide na novega. In si tako pač, namesto z redno službo, s projekti, pridobljenimi in izvedenimi v omenjenih družbeno-poslovnih mrežah pridobiva sredstva za vsakdanji kruhek in morebiti celo za kakšen namaz na tem kruhku.

 

Vendar bi veljalo še enkrat razmisliti, ali je Rifkin res tako zelo staromoden, ali pa morda le nekoliko bolje pozna ljudi in njihovo mentaliteto ter se že zaradi tega sploh ne obremenjuje z novostmi, ki jih ne samo nudi ampak izrecno zahteva kapitalizem s svojim novim duhom.

 

Erich Fromm v svoji knjigi »Zdrava družba«, katere prevod je že leta 1970 izdala tedanja DZS ugotavlja, da razmere, v katerih mora večina prebivalcev tako imenovanega razvitega sveta skrbeti za svoje preživetje, vodijo do srhljivih posledic: po njegovih podatkih je bilo namreč že takrat tako v absolutni kot relativni primerjavi opaziti velik porast duševnih motenj, zlasti lažjih psihoz in različnih nevroz, zlasti je že takrat izstopalo število ljudi z različnimi depresijami. V času, ki ga je obravnaval Fromm, še nihče, niti on ne, ni slutil niti o tem, da se bosta kakšno desetletje za izidom te knjige pojavila Reagan in Thatcherjeva s svojima »Reagonomki« in »Thatcherizmom«, s katerima sta položila ne le temeljna kamna ampak kar celotne temelje »neoliberalizmu« (izraz »neoliberalizem« ne le da ni všečen, ampak tudi pravilen ni, ampak kak ustreznejši žal ni znan), ki je, kot danes ne samo vemo ampak vse bolj tudi čutimo, spravil ves svet v godljo, ki jo strokovno imenujemo »recesija« oziroma »kriza«.

V časih, ki jih je s takšno zaskrbljenostjo spremljal Fromm, so se porajale nove tehnologije, zlasti na področju informatike (za mlajše: računalniki so že bili, o internetu pa še nihče ni niti sanjal; mobilna telefonija, če je že obstajala, je bila nekaj nedosegljivega; pravzaprav smo se komaj začeli navajati na barvno televizijo – si lahko kdo med vami zamisli, da so nedolgo tega obstajali tudi takšni časi?). Delovnih mest oziroma zaposlitvenih možnosti je mrgolelo. Nemčija, Švica, Francija in podobne države, ki jih je tedaj še krepko ločevala meja s policisti in cariniki in podobnimi danes neznanimi uradniki so novačile »delovno silo« po Španiji, Italiji, Turčiji, tedaj še obstoječi Jugoslaviji in še kje.

Časi so bili vsekakor perspektivni. Nihče, ki je bil voljan delati, se ni moral bati, da bo ostal brez zanesljive, redno in kolikor toliko dobro plačane službe. Če ne doma, pa v tujini.

No ja, Fromm se ni ukvarjal s celinsko Evropo, razen da jo je navajal kot primer, kako bi morale biti družbe organizirane. Kar precej dobrih besed je napisal tudi o danes tako zaničevanem jugoslovanskem modelu samoupravnega socializma. Fromm se je ukvarjal z družbami, temelječimi na anglosaksonskem pravu in družbami, ki so jih prav takrat te družbe (UK in zlasti ZDA) najbolj neusmiljeno ropale in uničevale. To so bile namreč vse države južno od Rio Grande.

Danes je 11. september simbol uničenja simbolov kapitalizma; starejšim pomeni ta datum spomin na dan, ko je bil z aktivno pomočjo ZDA ubit demokratično izvoljeni prosocialistični čilski predsednik Salvador Allende.

In Frommova opažanja se nanašajo na ljudi, živečih v bolj ali manj nenehnem stresu. To pa so bili že takrat porajajoči se projektni delavci v ZDA in UK na eni in v nenehnem strahu pred izgubo službe, imetja in življenja živeči »Latinosi«.

 

Novi duh kapitalizma, kakor ga opisujeta Boltanski in Chiapello pravzaprav ni tako zelo nov. Je le nekakšna nadgradnja Taylorizma, sistema, ki je dokončal Fordovo popolno podrejanje ljudi delovnemu procesu.

Jasno, da so to bili tudi temelji sprevračanja ekonomije v nadznanost, namenjeno sami sebi oziroma nekaterim, »uspešnim« ter zato povsem odtujeno vsem drugim. Še več, ti »vsi drugi« obstajajo po tej znanosti zgolj zato, da ji služijo. Če pa ji več ne ustrezajo, jih seveda nihče ne potrebuje in je že to da sploh že živijo greh. Konec koncev že s tem, da živijo, povzročajo stroške in slabijo ekonomsko podstat ter nižajo v teh časi odkritega in vse bolj čislanega ekonomskega Boga: gospodarsko rast.

 

Seveda bi bilo nekoliko krivično, če bi vse zablode sedanjosti naprtili zgolj »Reagonomiki« in »Tahtcherizmu«. Konec koncev tudi ta dva nista nastala iz nič. V nekem smislu lahko rečemo, da sta bila že Reagan in Thatcherjeva nujna posledica vsega, kar je človeštvo v svoji zgodovini počelo samo s seboj.

Lahko pa rečemo tudi to, da sta prav ta dva s svojima ideologijama prodrla v času, ko so obstajale družbe, organizirane v drugačnih sistemih. Ne nujno boljših, vsekakor pa manj »uspešnih«, če s pojmom uspeh razumemo brezobzirnost, nesramnost in popolno odklanjanje vsakršne odgovornosti do sočloveka. Ker je pač vse podrejeno le enemu cilju: trajni, nenehni gospodarski rasti, katere sadove si neomejeno prilašča privilegirana manjšina, ustvarjalci te rasti pa so deležni le drobtinic. Če!

Koliko je bil pojem nujne, nenehne in neomejene (gospodarske) rasti vpet v same temelje človeškega razmišljanja kaže tudi dejstvo, da so omenjeni vzporedni družbeni sistemi težili za istimi cilji, torej h gospodarski rasti, le da po drugi poti. To je že leta 1976 kritiziral Roger Garaudy (nekoč član vodstva francoske komunistične partije) v knjigi »Projekt Upanje«.

 

Pravzaprav nič novega. Tudi »Novi duh kapitalizma« potemtakem ni nov. Je le še en dokaz trdoživosti tega družbenega oziroma ekonomskega in pravnega sistema, ki je že doslej vedno umel vse, kar mu je aktivno in argumentirano nasprotovalo preusmeriti v svojo podporo in korist. Spomnimo se le znamenitega leta 1968, svetovnega protikapitalističnega gibanja, ki pa je ta isti kapitalizem le še okrepilo. Spomnimo se hipijev, punka – oboje in še marsikaj se je prelevilo v »business«.

Tudi »novi duh kapitalizma« predstavlja zgolj preobrat. Prilagajanje obstoječega novim okoliščinam. In sicer tako, da bo »business« koval dobičke, ljudje pa bomo še bolj negotovi, še bolj izpostavljeni tveganju in še bolj odgovorni za svojo usodo češ, če nisi sposoben ustvariti svoje »mreže« in se vklopiti v ta pa oni ter tisti projekt – kdo ti je kriv. Pač nisi za ta svet.

Ta in tako propagirani »novi duh« je očitno le še en od načinov, poleg mnogih, ki jih je naštel Rifkin, da bodo in bomo ljudje vse bolj brez dela. Oziroma, brez zaposlitve. 

 

Branko Gerlič

 

 

 


Bookmark and Share
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane