Arhiv

 

»Auschwitz ni bil ustanovljen leta 1933«

 

V zvezi s peticijo proti delu evropske zakonodaje, ki za sedaj pod krinko zaščite potrošnikov pred goljufanjem šarlatanov začenja postopek onemogočanja alternativnega zdravstva je treba problem obravnavati dolgoročno.

Sedanji evropski »zakon«, ki na prvi pogled upravičeno onemogoča ne-sledljivo, nepreverljivo in zato vsaj po načelih znanosti nezanesljivo zdravilstvo je brez vsakršnega dvoma hkrati posledica splošnega neokapitalističnega prepričanja, ki obvladuje tako evropske komisarje kot večino uslužbencev v komisariatih. Ob navidezno upravičenem varovanju ljudi pred posegi zdravilcev brez ustreznih verifikacij gre namreč predvsem za zagotavljanje večanja dobičkov evropski, pa tudi svetovni farmacevtski industriji.

Ta, kot pričajo številni viri, nima nikakršnih pomislekov niti v zvezi z neposrednim podkupovanjem zdravnikov. Vsaj tistih, ki lahko neposredno vplivajo na obseg prodaje njihovih izdelkov. Če to vemo, lahko, četudi nedokazano menimo, da na podoben način vpliva na sprejemanje odločitev na ravneh, kakršno predstavljajo oblikovalci EU zakonodaje.

 

Ni tako malo primerov tako skrajnostnih ukrepov, kakršna je v obravnavani »zaščitni« zakonodaji vsebovana potencialna nevarnost prepovedi ne le prodaje ampak tudi gojenja zdravilnih in »zdravilnih« rastlin (ter pripravljanje in prodaja zvarkov iz njih), ki so v nekaj desetletjih obstoja te skupnosti skušali doseči prav omenjene cilje.

Omenimo samo predpis o obliki »evropskih« kumaric, o standardih, ki veljajo za proizvodnjo sirov in drugih mlečnih izdelkov, o prepovedi priprave pizz v krušnih pečeh … ter, ne nazadnje, o pogojih, pod katerimi je dovoljeno gojiti, uvažati in prodajati gensko spremenjene organizme.

 

Koliko velja argument zaščite potrošnikov pri snovalcih EU zakonodaje nam lahko pove tudi nedavni slovenski primer: ker EU zakonodaja bojda ne predvideva obvezne garancije za izdelke, ki so na prodaj v EU je hotela naša vrla vlada ukiniti slovenski zakon, ki pa takšno obvezno garancijo zahteva. (Ta zahteva je, med drugim, tudi relikt nekdanje totalitaristične ureditve, kot so to nekateri zagovorniki izločitve tega predpisa izjavljali).

 

Poleg podpore farmacevtski industriji, ki jo obravnavana prepoved alternativnega zdravljenja vsebuje, stremi ta predpis tudi k nadaljnjemu večanju nadzora nad evropskim prebivalstvom. Konec koncev je za vsakršno, tudi evropsko oblast bolj kot ne nesprejemljivo, da bi ljudje počeli kaj tako pomembnega, kot je skrb za njihovo lastno zdravje na način, nad katerim oblastne institucije ne bi imele popolnega pregleda.

Računalniško vodene in shranjevane zdravstvene kartoteke slehernika so sicer varne in dostop do njih imajo izključno pooblaščene in preverjene osebe. Kdo vse pa so te pooblaščene in preverjene osebe in v katerih službah, institucijah delujejo, pa ni ravno znan podatek.

Alternativno, odslej prepovedano zdravstvo pa, žal, ne polni podatkovnih baz z informacijami o zdravstvenem stanju posameznikov.

 

Zakon, proti katerega uveljavitvi se zbirajo podpisi po vsej EU, je pravzaprav le eden od mnogih, ki usmerjajo ne le življenje, ampak predvsem razmišljanje prebivalcev te majhne, a krepko obljudene skupnosti v okvire, ki kar najbolje ustrezajo neoliberalnemu kapitalizmu.

V ta sklop brez dvoma sodi tudi bolonjska reforma evropskega izobraževalnega sistema z več kot očitnim ciljem nižanja ravni splošne izobrazbe ob večanju ravni ozko specializirane, »strokovne« izobrazbe.

Ob vsem tem seveda ne gre zanemariti teženj po še večji izolaciji EU  pred »drugimi«. Schengenski mejni sporazumi že sedaj dokaj učinkovito razmejuje območje, za katerega veljajo, od vsega preostalega sveta. In samo vprašanje časa je, kdaj bomo na Schengenskih mejah zgradili zid. Če že ne kitajskega, pa vsaj železnega.

 

Krivično bi bilo, če bi v tej povezavi pozabili na vrhunski izdelek evropskega neoliberalizma – lizbonsko pogodbo. Čeprav je seveda res, da v zvezi z njo ni ravno umno zapravljati veliko besed. Zadostuje že to, kar je bilo rečeno: da gre za vrhunski izdelek neoliberalne oziroma neokapitalistične ideologije.

 

In, da se za (prehiter) konec vrnemo na izhodišče, zakon o prepovedi alternativnega zdravilstva: v obliki, vsekakor dovolj obširni, da ni ravno razumljiva, morda res ne predstavlja neposredne nevarnosti svoboščinam ljudi. Ampak, kot je bilo povedano v naslovu: razvoj, utemeljen tudi na tem zakonu, je izjemno grozeč.

 

Branko Gerlič

 

Napotila

Peticija

http://www.savenaturalhealth.eu/

Lizbonska strategija

http://www.zofijini.net/predavanja_spp8.html

Vprašanja in problemi farmacevtske industrije - Farmacija v pehanju za dobičkom

http://www.zofijini.net/predavanja_sppIII3.html

Družbene refleksije farmakologije

http://www.zofijini.net/predavanja_NiD5.html  

 

 

 

 


Bookmark and Share