Arhiv

 

Bonbonček 33

Arbeit machen wir frei: Delo bomo osvobodili

 

Po tistem, ko so Butalci prebrali, da delo osvobaja, so bili čvrsto prepričani, da bodo z njim nekaj storili. Treba se je osvoboditi spon, ki nas vežejo. Zahteva se prostost duha, svoboda duše. Delo osvobaja, se je širil glas na vse strani Butalije. Je rekel On. On pa ve. Pa četudi ne ve, kaj nam mar? Ker On je On. To je pomembno. Nič drugega. Da je On On. In  če pravi, potem naj bo. Tako so v splošnem zaklinjanju k sproščanju in vsesplošnem rajanju tam v centrali preslišali navodila. Da delo osvobaja. Saj veste, malo ga cukneš, pa nerodno slišiš. Nekaj se zatakne v uho. Ali gre prehitro vanj. In so zato eksekutorji vzeli geslo zares. Namesto »delo osvobaja« so slišali, da je treba nekaj osvoboditi. Delo. Osvoboditi je treba delo. Delo SE osvobaja. Katero delo? Čigavo? Naše Delo, seveda! In sploh ne zato, ker Delo osvobaja. Rečeno, storjeno. Torej pojdimo in osvobodimo delo. In so šli, da si izborijo svobodo.

 

Najprej so rekli: če že to počnemo, naredimo to magično. S čarobno paličico, kot pravi magi. Uporabimo magijo. In so jo uporabili. Kot trojanski konj.  Daleč je Marakeš, a tako blizu. Je pomagalo, so pritrdili Butalci. S slivovico je na koncu šlo, brez nje bi težko. Že se je danilo, ko jim je končno uspelo z janičarji. Pri svetem Petru, so zavzdihnili! Kako počasi teče ta bitka, to osvobajanje Dela po fazah. In se je zgodilo, da je na koncu prišlo do zadnje, ko je bilo treba osvobajati kar stran za stranjo. Se boriti zanje. Butalci sevede ne bi bili pametni, če ne bi to znali storiti dobro. Borili so se močno in se lotili najprej priloge k Delu. Saj veste: najprej morate osvoboditi nečesa njegovih spon. Ki so priložene. Ki so zraven. Te je treba najprej odvezati. In so jih odvezali. Pa ne jezike: te so zavezali. Razvil se je zanimiv dialog, bitka za objavo člankov. Objavljamo ekskluzivo tajno posnetega pogovora, ki lepo dokazuje, kako pogumen je bil butalski narod:

 

Osoba A: »Jednostavno: ja rekoh, da ovo nečemo objaviti. Ja mogu zabraniti bilo koji članak, ako to želim!«

 

Novinarka: Točno, vi ste predsednik.

 

Osoba A: (odrine roko, v kateri držim diktafon) Ja ne mogu pričati sada, vi trebate dogovoriti termin, dama moja…

 

Novinarka: Zdaj, ta hip, ne morete komentirati tega, kar se je zgodilo?

 

Osoba A: Nije to važno ovaj čas. Ja sam prezident.

 

Novinarka: Lahko odgovorite, zakaj ste bili zdaj, zadnjo uro v desku? Je to vaša praksa?

 

Osoba A: Pa ja ne trebam desaka, ja imam šumo kod kuće. Inače ja sam okolokučni branitelj i prezident. Imam pravo. Razumijete?

 

Novinarka: Kako pa vi vidite uredniško avtonomijo?

 

Osoba A: (govori čez mene):  Ja sam za samostalno Kosovo i Metohiju. Trebate nama dati pravo na autonomiju. Šta to znači »uredniška«? Je li to nešto oko namještaja? Lesnina?

 

Novinarka: »Ne, to zadeva novinarje…

 

Osoba A: (vznemirjeno) Mogu li ja vas pitati šta radite ovdje, da pozovem osiguranje pa da vas momci izbace vani, je li?

 

Novinarka: Kako pa razumete uredniško avtonomijo?

 

Osoba A: Da da… da… nama treba autonomija i u drvnoj industriji. Ja ću vas izbaciti!

 

Novinarka:  In to je stvar dolgoročne uredniške politike, kar se je zdaj zgodilo?

 

Osoba B: Ma ne, mi samo razgovaramo. Mi imamo sve pod kontrolom.

 

Novinarka: Kako pa komentirate to uredniško odločitev odgovornega urednika, da izbriše drugo stran?

 

Osoba B: To je bilo nuždno, jako nuždno. I pametno. In nečemo onog Zokija. Jankovića. On ne može u Delo. On je Forum, ni to naš čovjek.

 

Novinarka: Kaj pa svoboda izražanja?

 

Osoba B: Sloboda vam je relativna stvar, poštovana dama, nije absolutna. Eto, naše osiguranje vas može uhapsiti, jer ste ovdje… razumijete… ništa nije absolutno. Trenutno je vaša sloboda relativna, shvačate?

 

Novinarka: Kaj pa je absolutno?

 

Osoba B: Absolutno je da izađe časopis bez onih stranica! Absolutno bez njih!

 

Novinarka: S prazno stranjo?

 

Osoba B: Da, da,  to je relativno. Nije ona absolutno prazna, ima boju, bijelu boju. Biće neko sunce tamo gore, neče biti teksta, ali neće biti prazna stranica.

 

Novinarka: Zakaj ste bili pa danes dopoldan na uredništvu  in sem vas skozi odprta vrata videla žugati?

 

Osoba B: Nije to ništa,  ja radio fitness prstova. Netko me pitao na kojoj je strani zgrada predsjednika vlade. Šta vam to znači »žugau«? Ja nisam nikoga »užgal«!

 

Novinarka: Potem pa mi povejte, kako na Delu izgleda uredniška avtonomija? Kako vi in gospod odgovorni  ločujeta svoje delo?

 

Osoba: On je samostalan i sasvim neovisan od samog sebe. Posve je ovisan od mene, koji sam neovisan, tako da je on isto tako neovisan.

 

Novinarka:  Kako? Na kakšen način?

 

Osoba B:  Tako piše u statutu, bogami. Ali vi ne radite intervjuje profesionalno, gospodđa. Ne trebate se ponavljati, to nije novinarski…

 

Novinarka: Nisem jih vajena delati v takšnih okoliščinah, da mi najprej grozijo z varnostniki in me potem fizično odrivajo.

 

Osoba B: (v odhajanju) Ja sada odlazim, baš me boli, šta me to boli…

 

No, ko so Butalci imeli ekluzive dovolj, so odšli nazaj na delo. Preveč jih je bolela glava od naprezanj, zatorej so se odločili, da si spočijejo. Skalca jih je, kot rdeča krpa bikca, že čakala, da se zapodijo proti njej in se ji poklonijo. Butn, butn, butn je odmevalo pozno v noč. In ker so bili osvobojeni od dela, se niso prav nič utrudili.

 

(pogovor je prirejen po verziji zapisa Neve Nahtigal o dogajanju na Delu, ki kroži po spletu)

 

objavljeno z dovoljenjem radia MARŠ  - 95,9 MhZ in www.radiomars.si 

 

 

 


Oblikovanje in izdelavo sponzorira BMV-Design.com
Copyright ©2005 zofijini.net, Vse pravice pridržane