Arhiv

 

Alergija do Janše je tako močna, da lahko zasenči nacionalni interes

Odziv na intervju z Lojzetom Peterletom, evropskim poslancem, objavljenim v Sobotni prilogi Dela, 4.8.2012

 

»Rdeča zvezda ni simbol osamosvajanja« je začetek poudarjene izjave intervjuvanca, ki se nato nadaljuje z običajnim politikantskim blebetanjem češ da sicer nima ničesar proti patriotskemu odporu proti okupatorju, motijo pa ga »sijoča množična grobišča«.

 

Zakaj politikantskim in zakaj blebetanjem? Zato, ker besedne zveze v tej delno citirani povedi nimajo ničesar skupnega ne z osamosvajanjem, ne s politiko in še najmanj z zvezdo, četudi rdečo.

 

Začnimo z odporom proti okupatorju, ki mu poslanec bojda ne nasprotuje. Čaščenje okupatorja, njegove ideologije in zlasti njegovih tukajšnjih sodelavcev, ki ga je prav stranka, ki ga je kandidirala za evropskega poslanca, jasno, glasno in neposredno že večkrat izpričala, tudi v obliki organizacije oziroma s sodelovanjem pri počastitvi spomina na ustanovitev vaških straž, ne potrjuje njegovih besed češ da »patriotski odpor proti okupatorju« ni nekaj, kar bi ga motilo.

 

Recimo, da grobišča povojnih pobojev dejanskih in domnevnih domačih nacistov in fašistov, ki edini od vseh niso položili orožja že 9. maja 1945, kot jim je ukazal njihov dotedanji Gospodar, ampak so ga vneto uporabljali vsaj še en teden (!) dlje, dejansko niso nekaj, na kar bi lahko bila revolucionarna oblast ponosna. To pa še ne pomeni, da lahko gospod evropski poslanec zavestno zamolči mnogo številnejša in številčnejša grobišča, razsejana po vsej Evropi, v katerih se nahajajo žrtve tistih, ki so prav njemu tako zelo pri srcu.

 

Tudi z mnenjem, da je »rdeča zvezda prinesla svobodo le nekaterim, drugi pa so bili drugorazredni državljani« se je težko strinjati. »Drugorazrednost«, kakršne je bil v »totalitarni« Sloveniji deležen na primer intervjuvanec, je kar zanimiva: ne le, da je kot (verjetni) pripadnik drugorazrednih brez večjih težav dosegel fakultetno izobrazbo družboslovne smeri in se ustrezno zaposlil, in to celo v državnem zavodu (pretežnemu delu "prvorazrednih" diplomirancev katerekoli smeri danes to ni tako samoumljivo) – že od leta 1969, zlasti pa od leta 1977 je aktivno sodeloval pri »disidentski« Reviji 2000 in ji polnih 15 let tudi urednikoval. Sicer šele od leta 1986 pa je bil (tudi?) urednik revije Tretji dan. Nobeni od teh ne gre očitati »režimskosti«. Revija 2000 je bila v obdobju pred letom 1977 celo polna štiri leta v »bunkerju«. Po Peterletovo, čigar poklicna kariera zaradi tega ni trpela, torej »drugorazredna«.

 

Pa tudi osamosvojitev - polna uveljavitev suverenosti slovenske države, ne glede na to, kako se je spominja Peterle, ni bila tako nepovezana z NOB, kot bi nas o tem rad prepričal.

Že 12. junija 1989 je takrat zasnovani Zbor za Ustavo, ki naj bi pripravil predloge in spremembe k Ustavi SRS v svojih izhodiščih zapisal, da se naslanja na zgodovinsko kontinuiteto OF, ki je pravico do osamosvojitve vnesla v svoje dokumente že leta 1941 in jo vnesla tudi v prvo slovensko ustavo leta 1947.

 

Da tudi ostale trditve in mnenja intervjuvanega evropskega poslanca niso kaj drugega kot politikantstvo, pa kaže njegova pripravljenost na prevzemanje odgovornosti. Ta je najbolj očitna v njegovem odločnem zanikanju vsakršne zveze s problematiko »izbrisanih« in njegove odgovornosti zanje. Ob sočasnem vztrajanju in zagovarjanju prenašanja krivde na žrtve same. Kar seveda postavlja velik vprašaj tudi k njegovim zagotovitvam, da nadvse ceni prav pravno državo.

 

Njegovo mnenje o referendumih (»…referendum po Evropi ni dobro deloval«.) pa podoben vprašaj postavlja k njegovim izjavam, po katerih je prav demokracija tisti vzvišeni cilj, h kateremu teži. Skoraj odveč je namreč povedati, da ta njegova izjava neposredno potrjuje med oblastniki uveljavljeno prepričanje, po katerem »dobro deluje« le tisti referendum, katerega izid je v skladu z njihovimi pričakovanji.

 

Skratka: nekomu, ki v enem samem intervjuju sporoča kopico bodisi nasprotujočih si mnenj bodisi povsem napačnih interpretacij tako zgodovinskih kot sedanjih dogajanj, ne gre pripisati nikakršne verodostojnosti. Niti v zvezi z rdečo zvezdo na rdeči zastavi. To dvoje je namreč izvorno simbol proletarcev oz. delavstva. Rdeča zvezda je imela pri nas svoje prve predhodnike v rdečih značkah in priponkah na oblačilih udeležencev prvomajskih praznovanj že pred prvo svetovno vojno. Rdeča zastava pa je simbol, ki se je pojavil na barikadah v času ljudske vstaje leta 1848 v Franciji.

 

Današnji proletarci se, žal, morajo najprej prepoznati kot takšni. Potem pa se bodo brez dvoma spet združili. Verjetno pod simbolom, ki je evropskemu poslancu tako mrzek.

 

Objavljeno v Sobotni prilogi Dela, 18.8.2012

 

Branko Gerlič,

podpredsednik Liste SPS, Maribor

 

Napotilo

http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/lojze-peterle-alergija-do-janse-je-tako-mocna-da-lahko-zasenci-nacionalni-interes.html 

 

 

 

 


Bookmark and Share